Andreja Čibron Kodrin
Predajam ti verigo memento mori, vendar je ne razumi v dobesednem pomenu tega latinskega izreka, temveč ti želim še dolgo in srečno življenje, z željo, da ostanemo prijatelji - ne glede, ali se bomo še srečavali," je starešina Franc Čegovnik kot popotnico za prihodnost dejal Robertu Jamšku, potem ko mu je okoli vratu obesil verigo in nanjo pripel zlato ploščico z njegovim imenom in priimkom - znamenje, da je od njegove fantovščine minilo 50 let. Srečanje, ki se je ga udeležilo devet prijateljev, nekdanjih sodelavcev iz ravenske železarne, je bilo že šestnajsto in hkrati zadnje v nizu druženj od leta 2003, nanj so povabili tudi župana Tomaža Rožena.
Najprej soplesalec, nato še partner
"Naše druženje se je začelo ob prehodu petdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo prišli v Železarno Guštanj prvi strojni tehniki druge in tretje generacije maturantov Tehniške srednje šole Ljubljana.
Kolegi Jože Geršak, Ferdo Medl, Franc Gornik, Filip Rožanc in Toni Šipek smo bili povsem spontano začetniki fantovščine, poimenovane 'memento mori'. Po latinsko to pomeni 'pomni, da boš umrl', mi pa smo to prevedli kot 'pomni, da te bo doletela poroka'. Stiskali smo se v sobicah samskega doma, plemenitili šolska znanja s praktičnim delom čez teden, ob nedeljah pa nabirali udarniške ure pri obnavljanju železarne in pomagali na kmetijah. Razen kina je bila alternativna možnost zabave udejstvovanje v športu ali vključevanje v folklorno skupino, kjer so plesalke potrebovale soplesalce. Pa se je začelo, partnerstvo seveda. Ko nobeno prepričevanje o prednostih samskega življenja ni več zaleglo, smo se zbrali, pojedli kakšno klobaso, popili kaj krepkega, poklepetali. Tako smo drug za drugim zlezli v zakon," je pred leti svoje spomine strnil Franc Gornik - Lani, do smrti leta 2011 starešina skupine, saj je bil prvi, ki so mu fantje pripravili fantovščino.
Memento mori je bila fantovščina, memento vivere pa druženje 50 let pozneje
Okovan in zaklenjen
V naslednjih letih se je druščina ob fantovščinah srečevala v Domu železarjev. Prvi del ceremonije je bil posvečen tistim, ki so jo že preživeli in so imeli iz zakona povedati karkoli. Prireditev, polna duhovitosti, je osti pozornosti nato preusmerila v kandidata za moža. "Šale, gagi, zbadljivke, dobrohotna namigovanja o zgrešeni nameri in slovesu od plače so se na koncu obreda vedno končali z izjavo, včasih tudi v solzah, 'poročil se bom iz ljubezni in zaradi njene ljubezni'. To je bil trden dokaz, kajti ljubezen je nepremagljiva, da namere ne bo mogoče preprečiti," se tradicionalnega običaja spominja animator Lojze Janežič. Poglavitna vzroka za ženitev pa sta bila dva - 'štorklja' in stanovanje.
Muzejski eksponat
Zadnja fantovščina je bila leta 1970. "Takrat je železarna močno investicijsko rasla, pomembno se je povečal priliv kadra vseh ravni izobrazbe. Poklic tehnik je izgubil velik del veljave. Samski domovi niso bili več prva stanovanjska rešitev za inženirje," o vzrokih za zaton svojevrstnih fantovščin in druženja sodelavcev razmišlja Lojze Janežič.
Na pobudo številnih 'vklenjenih' so ob 50. obletnici začetka fantovščin srečevanja obudili in jih pripravili na željo vsakogar, ki je dosegel zlato poroko. Vsebina je bila namenjena obujanju spominov, na verigo so začeli nameščati zlate ploščice. "Praznujmo življenje," pa je svojim prijateljem ob praznovanju jubileja na srce položil zadnji prejemnik zlate ploščice Robert Jamšek.
Veriga (kot tudi album s fotografijami in arhiv) bo zdaj spet na ogled v okviru razstave Mati fabrika v Koroškem pokrajinskem muzeju, Muzeju Ravne, fantovščina pa je omenjena tudi v knjigi dr. Karle Oder Mati fabrika, mesto in dom - in tako ohranjena za zanamce.
