(INTERVJU) Tomaž Mihelič - Marlenna: Na Camino sem odšel sam, vrnil pa se z "družino"

Zakaj ste se odločili za Camino? Očitno je, da vas zanimajo tudi izkušnje in modrost drugih ljudi. Ljubite življenje. Ne zanimajo vas titule in odlikovanja. Na Caminu ste pisali dnevnik. Najprej zase?

Dolgo časa me je preganjala misel, da potrebujem odmik od rutine. Vznemirjala me je ideja o nevsakdanji avanturi, in ker sem dolga leta sanjaril o celomesečnem aktivnem oddihu, se mi je zdela Jakobova pot odlična priložnost. Zlasti za pristno doživljanje narave, poglobljeno spoznavanje ljudi in tudi za izziv, kako me bo ta nenavadna izkušnja pregnetla. Predvsem čustveno, saj sem fizično kot zagrizen pohodnik pogosto v hribih. Nisem ravno pisal dnevnika, ampak nekakšne krajše anekdote, ki sem jih objavljal na svojem facebook profilu in so bile bolj tolažba mojim najbližjim, da jih ne bi skrbelo, medtem ko sem hodil po španskih stezicah. Takrat se mi niti sanjalo ni, kako koristni bodo ti zapisi pri nastajanju knjige.

Potujoča spovednica

Notranjo stabilnost ne prinašajo materialne stvari. Bistvo je v nas. Na Caminu ste marsikomu pomagali iskati rešitev. Resonirali ste z mnogimi pohodniki.

Takšen sem tudi sicer v življenju. Rad in veliko se pogovarjam o življenjskih preizkušnjah. Ne poznam tabujev, kajti dostojanstven in spoštljiv pristop je ključ do vsakega srca. Res sem se znašel v vlogi potujoče spovednice, v katero so se zatekli pohodniki, da bi si z izpovedjo olajšali dušo ali dobili kakšen namig, kako se znebiti določenih osebnostnih vzorcev. Nekaj podobnega sem doživel v Tanzaniji, kamor sem se podal po prehojeni Jakobovi poti. Tam me je prerešetala huda stiska domačinov, ki životarijo iz dneva v dan, zato da bi lahko mi na Zahodu živeli v razkošju. Afrika velja za najbolj bogato celino z naravnimi surovinami, a kaj, ko je vse v lasti belcev. Ne prenesem krivice in od nekdaj sem čutil bolečino, ki jo temnopolti že stoletja preživljajo zaradi zverinskega kolonializma. Ob vrnitvi domov sem se angažiral, ustanovil Humanitarno-umetniški zavod sestre Marlenne, nato pa napisal knjigo 33 - To ni še ena knjiga o Caminu, da lahko z izkupičkom od prodaje plačujem šolanje otrok, zdravstveno oskrbo, kupujem pitno vodo, sončne panele in postavljam turistično platformo, s katero bi domačini vasice Kimundo na obrobju Arushe končno postali samooskrbni. Obenem pa širim idejo o pomenu žensk, ki so v Afriki sicer neformalna glava družine, a jih močna prisotnost vere in patriarhata še vedno postavlja v moško senco.

Kljub temu da so ženske vrhunska kreacija narave, so se jim predolgo godile krivice, ste zapisali.

Sem velik zagovornik feministične ideje in zavzeto se trudim, da bi moški prevzeli kolektivno odgovornost za vse gorje, ki so ga skozi zgodovino povzročili tem čudovitim bitjem. Moja družba je spolno uravnotežena, a če že izbiram, potem lažje vzpostavim odnos z ženskami, ki veljajo za čustveno bolj odprte, tople. Na srečo družbeni konstrukt o surovi moški moči kot ultimativnemu orožju za ohranjanje nadvlade počasi izgublja svoj primat in tolaži me dejstvo, da se moška moč ne meri le v agresiji, temveč v senzibilnem odnosu do sveta in zlasti do samega sebe. O tem smo se na Caminu ogromno pogovarjali.

Čustva niso šibkost, ampak orožje

Na Caminu čustva niso bila šibkost, bila so močno orožje. Čas pa je čudovito urejal vaša življenja. Srečali ste ljudje z različnimi cilji. Opogumljali ste se med seboj.

Mar ni to največje darilo, ki ga imamo kot ljudje, da se medsebojno bodrimo, si dajemo ognja in se tolažimo, ko je hudo? Sicer se zdi utopično verjeti v tako družbo, saj vse naokoli brni od nastrojenosti. Toda še vedno je dovolj priložnosti, da se obkrožimo s čutnimi somišljeniki ali vsaj neškodljivimi posamezniki, ki v naši raznolikosti ne bodo iskali sovražnosti, pač pa navdih. Kamorkoli grem, si najdem družino. Vseh odtenkov kože, jezikov, starosti, spolov, predvsem pa prepojenih s strastjo do življenja.

Nikoli vam ni težko spregovoriti tudi o svojih napakah, pomanjkljivostih. Camino naj bi bil vaš najboljši življenjski eksperiment. Hoja vas je prisilila, da ste izstopili iz cone udobja. Vračali ste se v preteklost in odpirali tudi svoje rane. Smiliti se drugim ni bila nikoli vaša drža.

Tega so me naučili starši. Ko padeš, si vzemi čas za čustveno reakcijo, nato si obriši solze in nadaljuj svojo pot. V svetu navidezne popolnosti se nepravilnosti zlahka zbrišejo s čarobno paličico. Nekaj klikov na računalniško miško in že se odpravijo starostne tegobe. Koža je zglajena, odpravljeni so motilci sreče. Kaj pa, ko se v dušne gube zagrizejo tegobe? Fotošopa zanje še niso iznašli. Lahko pa posežemo po skrajnih oblikah vedenja, se zatečemo v raznovrstne odvisnosti, ki bodo našo stisko kvečjemu poglobile. Zato raje transparentno rokujem z osebnimi pomanjkljivostmi, čeprav jih sploh ne vidim kot nekaj, kar bi bilo v nasprotju z naravnimi zakonitostmi. V naravi ne boste našli pravilne oblike, ker ta preprosto ne obstaja. Torej tudi napak ni. So samo odstopanja od nekih sistemskih ureditev, ki nas že od mladih nog opozarjajo, kako se moramo vesti, da ne bomo štrleli iz sivega povprečja. Kot sem zapisal v knjigi, sovražim sezonska čiščenja. Svojo podstreho raje pospravljam sproti.

Brez zadržkov govorite o seksu. Ste potujoča spovednica, vaša neposrednost odpravlja občutke tesnobe in ustvarja sproščeno vzdušje. O telesnosti imate izoblikovano zelo posebno mnenje. Bogokletna je zlagana morala, pravite ...

Vse frustracije izvirajo iz potlačene spolnosti. To nam načeloma pridigajo tisti, ki so se zavestno odpovedali reprodukciji, in potem prebiramo, kako je v njihovih vrstah nešteto pedofilskih afer in drugih zlorab. Seveda ne gre poenostavljati, ampak statistika je zgovorna. Sigmund Freud je na tem področju nanizal premnoge resnice. Seks je lahko odlična tema za razbremenitev napetosti, ne le v praksi, tudi v teoriji, skozi pogovor. Pohodnik iz Nemčije, ki je s sabo nosil poročna prstana, da ju vrže v Atlantik, ker ga je žena prevarala z duhovnikom, mi je podelil kompliment, da še nikoli ni srečal nekoga, ki bi tako lahkotno in brez zadržkov govoril o spolnosti. Le kako bi bilo drugače, ko pa smo vsi, če izključimo umetno oploditev, nastali po isti poti. Seks je šport za reveže. Vsakdo ga lahko prakticira. Bistveno težje pa je vzpostaviti odnos in pri tem so intimni pogovori lahko odlično sredstvo za tkanje globljih vezi. Pri čemer nikakor ne mislim na seksualne.

Magnet, ki je ustvaril močne vezi

Velikokrat razmišljate o moči pristne ljubezni. Vznemirja vas izziv, kako ponovno prižgati luč v ugaslem pogledu, v strtem srcu, v razboleni duši. Tudi s pripravljanjem dobrih jedi ste na Caminu razvajali ljudi. Niso se mogli upreti viteštvom vaše pogrnjene mize. Bili ste magnet, ki je ustvaril močne vezi.

V pregovoru, da gre hrana skozi želodec, se je nagnetla mogočna resnica. Veliko skupnega imata dobro ljubljenje in dobro prehranjevanje. Predvsem pa se skozi ritual hranjenja izmenjujejo izkušnje, pripovedujejo zgodbe, prepletajo energije, zdravijo rane. Srčne in tiste na žuljavih podplatih. Ljubezen še dolgo ne bo izpeta, čeprav se jo trudijo na vsak način razvrednotiti, zbanalizirati, nekateri bi jo najraje kar privatizirali. Med iskanjem žara v ljudeh se strgam z verige in ne pristanem na preračunljivost. Še manj na polovičarstvo. Si ali nisi. Kot pri trganju lističev z marjetice in upanju, da se bo odštevanka ljubi, ne ljubi, končala z ... ljubi. Ne bo se vedno izšlo, a na polju življenja je še veliko cvetov. Na Caminu jih je bilo vsak dan več v podobi raznolikih ljudi, ki si želijo pozornosti, besede, dotika, polnega krožnika ali zgolj pogleda, da se lažje odženejo v naslednji korak.

Vaš alter ego, izhod v sili, je Marlenna. Ko se preoblečete v Marlenno, si upate pod lasuljo in z dolgimi trepalnicami povedati veliko več in še bolj sočno. Pridobite samozavest. Z njenim humorjem rešujete najtežje izzive ... Marsikdaj, ko vstopite v sakralni objekt, tudi zapojete.

Tisti odmev, ko zadoni tvoj glas v vsej veličastnosti pod cerkveni svod ... Zdi se, da si takrat najbližje bogu. Tomaž in Marlenna, oba v en glas zapojeva. Še kakšna druga plast moje osebnosti privije zraven. Jezikava sestra je res bolj neotesana, neposredna, če že hočete. Skozi humor se lažje izlušči bistvo, ki je marsikdaj surovo, ostro in zbode. Vendar čemu bi se sprenevedali, ko pa je dandanes vse na očeh in v živo spremljamo, kako mrcvarijo otroke, ženske in starčke v Gazi. Potem pa hitro pošljemo SMS na 1919 z ustrezno besedo, da bomo poplačali odpustek za molk. Za udobje zatisnjenih oči. Za takšno angažiranost ne potrebujemo alter egov, takrat je odveč humor, ampak moramo glasno rjoveti, da dvignemo zavest na višje vibracije.

Institucionalno pridiganje vas utesnjuje, ljubša vam je duhovnost. Srečujete se z ljudmi s številnimi talenti. Vedno ste pozorni na način podajanja mnenj in znate rahločutno prisluhniti sogovornikom.

Trudim se, da bi bil takšen. Žal mi ne uspe vedno, a ne odneham zlahka. Še ogromno dela me čaka na sebi in v odnosu z drugimi. Tukaj je narava najboljši terapevt. Ko me zagrabi v križu, poiščem strokovnjaka. A ko zaboli duša, takrat me pozdravi zavetje gozda. Če res ne gre za hujšo akutno stanje, je sprehod po preprogi med drevesi odlična aktivnost za lajšanje napetosti in zniževanje hormona stresa. Tam se lahko naučiš prisluhniti in slišati. Samo poslušati ni dovolj. Rodili smo se s čutili, zato jih uporabljajmo. Predvsem pa se prepustimo zaznavanju občutkov in jih skušajmo ozavestiti. Marketinški triki, ki izrabljajo človeško stisko za hitri zaslužek, so popačili podobo alternativnih tehnik za lajšanje marsikaterih tegob. Vsakdo je mojster, zdravilec, guru. Izkrivljajo preprostost ezoterike in nas zavajajo, da do rešitev ne moremo po preprosti poti. Mene ne morejo več slepiti. Moje dvigalo do uspeha je že zdavnaj pokvarjeno. Do cilja se raje povzpnem po stopnicah. Pridobil bom na kondiciji, imel bom čas za tehten razmislek in še zastonj so.