Otok Ilha de Queimada Grande, ki je 32 kilometrov oddaljen od obale Sao Paula, v resnici nima človeških obiskovalcev. Izjema je le peščica znanstvenikov, ki vsako leto dobijo pisno dovoljenje za preučevanje kač. 

Včasih se na otoku izkrca tudi brazilska mornarica, ki vzdržuje tamkajšnji svetilnik, ki je bil zgrajen leta 1909, a se vedno hitro umakne.

Površina "Kačjega otoka" znaša 434 tisoč kvadratnih metrov in je edini kraj, kjer živi zlati modras (lat. Bothrops insularis). Na otok naj bi prihajali tudi lovci na kače, saj ta kača lahko na črnem trgu doseže tudi ceno 30 tisoč evrov. Populacija zlatih modrasov se je na otoku v zadnjih 15 letih zmanjšala za okoli 15 odstotkov, menijo strokovnjaki. 

Strup petkrat močnejši kot pri drugih kačah

Pri zlatem modrasu je strup petkrat močnejši kot pri večini drugih kač, lahko pa tudi topi človeško meso. Preden so prepovedali dostop na otok, so zabeležili številne zgodbe o ljudeh, ki so umrli zaradi ugriza teh kač. 

Ena najbolj znanih legend govori o ribiču, ki se mu je pokvaril motor na čolnu, ob iskanju pomoči pa je končal na Otoku smrti. Ker se ni zavedal nevarnosti, se je odpravil v notranjost otoka, njegovo truplo pa so našli pri čolnu. 

Druga legenda pa govori o zadnjem vzdrževalcu svetilnika, ki je z družino živel na otoku. Glede na legendo naj bi kače v njihovo hišo prišle skozi okna, oni pa so v paniki pobegnili. Njihova trupla naj bi pozneje našli na različnih delih otoka. 

Ime otoka Ilha de Queimada Grande pomeni "otok zažiganja", ker so v preteklosti neuspešno skušali na njem razviti plantažo banan, pri tem pa so skušali gozdno vegetacijo zažgati.