Mariborski mestni park je gotovo eden najlepših po svoji legi in bujni senčnati flori. Posebno srečna je njegova lega. Komaj stopiš iz sredine mesta, pa te že objame prijetna senca širokih kostanjev med cvetjem in kipeče zeleno trato. Ribnik z belim labudom in visokimi vrbami žalujkami bi bil vsakemu velemestu v ponos in ravno tako park - kavarna pod starimi smrekami, ki bi jo bilo treba vsekakor bolje gojiti, je zapisal Mariborski večernik Jutra 8. junija 1927.
Zvok trobente iz daljave
Mestni park je nastajal postopoma, njegov razvoj pa je neposredno povezan z leta 1869 ustanovljenim Olepševalnim društvom Maribor (Marburger Stadtverschönerungsverein). Prvi del je med letoma 1896 in 1871 zasadil graški vrtnar Franz Marauscheg ob strugi Triribniškega potoka, ki je tekel po kostanjevem in orehovem drevoredu in je v srednjem veku napajal mestni obrambni jarek. Drevored je že leta 1846 v svoji knjigi omenil Rudolf Gustav Puff: "Častitljiv drevored nas z najvzhodnejšega roba mesta privede k znožju griča, na katerega pomolu se v ribniku, ki ga obdajajo vrbe žalujke, zrcalijo stare pristave gospoščine Maribor."
Mariborski Monte Carlo
Zahodni, taki imenovani "novi" del mestnega parka, levo od današnje promenade, je bil zasajen med letoma 1889 in 1896. Poleg velike osrednje jase je posebnost tega dela parka nedvomno Rožni grič ("roznhil" po mariborsko), umetno navožen okoli leta 1896. Od kod zemlja zanj? Obstaja nekaj razlag, tista najmanj verjetna, a obenem najbolj romantična in pravljična, pravi, da naj bi v bližini nekoč stalo drevo, ki so ga cenili že stari Mariborčani. Da bi še naprej lepo raslo, so zanj prinašali v posodah in vrečah najboljšo zemljo - in iz te zemlje naj bi nastal naš Rožni grič. Druga razlaga pravi, da je zanj mestni gradbeni mojster Derwuschek mestu podaril pet vagonov kamenja, po tretji različici pa je Rožni grič nastal iz odpadnega materiala, ko so na Slomškovem trgu porušili nekdanji mestni špital in na njegovem mestu postavili stavbo, kjer je danes Pošta. Kakorkoli, pobočje navožene zemlje so na koncu prekrili s travo, na vrhu namestili ograjo, klopi in zasadili baldahin iz vrtnic; od tod tudi ime. Rožni grič je kmalu postal priljubljeno sestajališče zaljubljenih parov, na njegovem vrhu pa sta poleg kovane ograje in klopi postavljena tudi dva litoželezna stebra, ostanka nekdanje mestne oljne razsvetljave. Žal deluje danes vrh popularnega roznhila precej neugledno.
Turistično-olepševalno društvo je leta 1952 v novem delu uredilo tudi kotiček za otroke. Prvotno je bilo otroško igrišče (okrog leta 1930) sicer v jugovzhodnem delu parka, a se ni ohranilo. Poleg igral so za otroke v petdesetih letih v neposredni bližini postavili še bazen, danes žal zelo zanemarjen.
V bližini igrišča, v smrekovem gozdičku, imenovanem Tihi gaj, so dobili svoj prostor za druženje tudi upokojenci. Konec petdesetih let dvajsetega stoletja so postavili lesene mize in klopi in vsako pomlad, ko se je dovolj ogrelo, se je tam pričela "kvartopirska in šahovska sezona", ki je ponavadi trajala do pozne jeseni. Zaradi tega se je predela kmalu prijelo ime Monte Carlo, zanimivo pa je, da so tam karte in šah igrali izključno moški.
Ambiciozne drsalke v kratkih žametnih krilcih
Po promenadi, ki poteka med "starim" in "novim" delom parka, so prvo električno razsvetljavo napeljali leta 1926, v petdesetih letih pa je današnjo podobo dobila po načrtih arhitekta Ljuba Humka. Pomemben del Mestnega parka so seveda tudi Trije ribniki. Voda v njih je bila od nekdaj izjemno čista, pivovarna Götz je na primer led iz zgornjega ribnika uporabljala že v osemdesetih 19. stoletja, pred prvo svetovno vojno pa je tam Adolf Spatzek gojil celo rečne rake.
Že na prelomu stoletij je pri prvem ribniku stala lesena čolnarna, leta 1927 pa je Olepševalno društvo razpadajoč objekt porušilo in po načrtih Maksa Czeikeja so postavili nov paviljon, s pripadajočo teraso in garderobami. Danes so od nekdanje čolnarne ostali le še stebri, ki so jih v osemdesetih letih obnovili in prekrili s streho. Seveda pa prostor pri prvem ribniku ne bi bil to, kar je, brez priljubljene gostilne Pri treh ribnikih, ki pa jo Mariborčani še vedno imenujemo Kliček, ime, ki ga je dobila po svojem drugem lastniku Jožefu Kličku.
