Branka Bezjak
Nova doživetja, skrite kotičke največkrat želimo odkriti nekje v tujini ali pa vsaj precej daleč od domačega kraja. Toda gotovo se prav v bližnji okolici še skriva kaj, česar ne poznate. V Mariboru je ena takih lokacij območje nekdanje mariborske industrijske ikone, Tovarne avtomobilov in motorjev (TAM) na Teznem. Med sodobnimi stavbami je še danes videti prvotne hale iz obdobja TAM-a, ki imajo sedaj seveda drugačno vsebino. Prepoznati jih je mogoče predvsem po fasadi iz opeke. Toda zanimiv podatek je, da so te stavbe nastale še pred tem nekdanjim gigantom avtomobilske industrije, v katerem je bil zaposlen vsak deseti domačin. Kajti postavil jih je že nemški okupator, povojne jugoslovanske oblasti pa so pravzaprav na pogorišču tovarne Flugmotorenwerke Ostmark, kasneje se je imenovala Luftfahrtwerke Steiermark (Tovarna letalskih delov Štajerska), postavile svojo tovarno. Konec leta 1946 je Tito podpisal akt o zagonu TAM-a. Marsikaj, tudi barake, v katerih so bivale družine Tamovih delavcev, ambulanta, jedilnice, nekatere hale, je torej ostalo še iz časa okupacije in nato le dobilo funkcijo pod okriljem osvoboditeljev.
Na pogorišču nemške tovarne
Nemška tovarna je začela delovati konec leta 1941 oziroma v večji meri v začetku spomladi 1942. Nemci so namreč kmalu po začetku vojne sklenili okrepiti zlasti svoje letalstvo za prodor proti Veliki Britaniji in Sovjetski zvezi. Za eno od lokacij je bil kmalu po zasedbi Jugoslavije v aprilu leta 1941 izbran Maribor. V mariborski tovarni so izdelovali dele motorjev za zagon propelerjev po licenci Junkers, kasneje za proizvajalca Daimler-Benz.
Še bolj zanimivo pa je tisto, česar na zunaj sploh ne vidimo. Petnajst metrov pod zemljo se namreč na zahodnem robu današnje industrijske cone Tezno, kjer skupno deluje čez 250 podjetij, razprostira labirint hodnikov in dvoran. Skupno več kot štiri tisoč kvadratnih metrov betonskih rovov, ki še danes osupnejo vsakega obiskovalca, potem ko se spusti po 90 stopnicah. V skupni površini merijo vsi trije podzemni objekti čez 8500 kvadratnih metrov. Na ogled so jih javnosti v zavodu Cona Tezno odprli leta 2018, in sicer je mogoče obiskati največjega med njimi.
In naravnost neverjetno je, da se je vse ohranilo, kakor je bilo ob izgradnji. In kako to, da se za to ni širše razvedelo prej, v času obratovanja TAM-a? Tudi oni so proizvajali za vojaško industrijo in je bilo marsikaj zaupne narave, pa še o takšnih podzemnih objektih, ki so lahko še v današnjih negotovih časih v določenem trenutku morda strateškega pomena, se je molčalo. Da bi morda danes služili kot bunkerji, bi morali precej investirati, predvsem je spodaj veliko vlage. Voda pa je tako že prvim arhitektom povzročala preglavice. Kajti delavci so pri kopanju naleteli na podtalnico. Zlati v pomladnem obdobju je voda nato tudi med proizvodnjo zalila rove. Zato so spodaj še danes črpalke. Ko je med vojno zmanjkalo elektrike in agregati niso delovali, so bili delavci kdaj tudi do kolen v vodi ...
Devet bombnih napadov
Ta podzemni svet so Nemci vzpostavili vedoč, da bo tudi ta njihova, za vojaške operacije ključna infrastruktura tarča letalskih napadov. Zato so začeli leta 1943 ob halah graditi te podzemne objekte, nato pa so vanje preselili tudi del strojev, v prvi vrsti so bile to stružnice, da se je delo lahko nadaljevalo. V začetku leta 1944 je bil namreč prvi od devetih letalskih napadov na tezensko tovarno. Pod zemljo pa niso le delali, ampak so tam tudi spali, jedli .... Tudi zgoraj v barakah razmere niso bile bistveno boljše. Pozimi so bile hladne, poleti pa vroče. Je pa bilo poskrbljeno za kopalnice, ločene za moške in ženske, kajti zelo so se bali, da bi se razširila kakšna bolezen.
V času največjega obsega proizvodnje je tam delalo čez 4000 delavcev. Ti pa so imeli zelo različne statuse. Nekateri so imeli pogodbo o delu in dobivali plačilo, tudi dodatek za prevoz, za nedeljsko delo, pri čemer je bil delovnik dolg 55 ur na teden za moške, za ženske 48 ur. Veliko pa je bilo tudi prisilnih delavcev, vojnih ujetnikov, med njimi je mogoče našteti delavce dvanajstih narodnosti. Glavni inženirji in arhitekti so bili seveda iz nemškega rajha. Da bi delavci znali ravnati s stroji in bi jih usposobili za delo, so jih pošiljali tudi v uk v nemške avtomobilske tovarne.
Če ne toliko kasneje v času TAM-a, pa je bilo treba strogo varovati informacije o tem, kaj vse se dogaja nad in tudi pod zemljo na Teznem, med vojno. Delavci so ob strogi kontroli podpisovali molk, ki jih je spremljal tudi simbolično – s prstom na ustih na delavski izkaznici. Ko je bil uveden tekoči trak, so zaradi neposluha in izostankov delavcev na pomoč poklicali tudi gestapo, da je ustvaril še večji nadzor. Sicer je imela tovarna svojo stražo, zelo pomembni so bili tudi gasilci. Na takratne čase prav tako še spominja lesen gasilski stolp, ki stoji v coni in je danes v lasti podjetja za varovanje.
Uro in pol dolg ogled
Maja Vintar, direktorica Cone Tezno, d.o.o., pravi, da se je v osmih letih z njimi v rove podalo več kot 10.500 obiskovalcev od blizu in daleč, da bi prisluhnili tej (manj znani) plati zgodovine tega industrijskega območja Maribora. "Glede na to, da turizem ni naša glavna dejavnost, smo ponosni, da nam je uspelo podzemne rove in industrijsko zgodbo približati takšni množici. Zavedam se, da je še veliko možnosti napredka in da je pred nami še mnogo izzivov. Se pa ves čas trudimo, da ponudbo nadgrajujemo in dopolnjujemo. Letos smo v program dodali posebne tematske oglede, ki jih razkrijemo v drugi polovici leta. Pripravljamo tudi manjšo razstavo delavskih knjig," napoveduje. In še kaj se bo torej našlo za videti, tudi za tiste, ki so si rove morda že ogledali. O delovanju nemške tovarne tudi še manjka kakšen košček sestavljanke, da bi lahko sestavili celotno sestavljanko. Zato si pri Coni Tezno prizadevajo pridobiti še dokumentacijo iz arhivov v Beogradu, Avstriji in Nemčiji.
Rovi so na ogled za skupine po predhodnem dogovoru pravzaprav kadarkoli. Za posamične obiskovalce pa so ob nedeljah ob 10. uri na spletni strani www.rovi-tezno.si razpisani termini, na katere se je treba prijaviti za približno uro in pol trajajoč vodeni ogled. Na njem slišite tudi pričevanje nekdanjega delavca in vidite zanimive grafite na stenah.
