Rozmari Petek
Leto 2017 bo zagotovo z velikimi črkami zapisano v zgodovini Pokrajinskega muzeja Celje. To leto so namreč naključno skorajda pred vrati muzeja arheologi naleteli na izjemne najdbe; izredno dobro ohranjene freske, ki domnevno segajo v 1. stoletje našega štetja. Strokovnjaki jih primerjajo celo s pompejskimi. Javnosti sicer še lep čas ne bodo vidne, ker morajo tiste, ki so še na stenah mogočne rimske vile, utrditi, koščke, ki so popadali s stropa, pa restavrirati. "Konec leta ali vsaj spomladi 2019 bodo morda že na ogled javnosti," napoveduje direktor Pokrajinskega muzeja Celje Stane Rozman.
A prav velik turistični preboj Celja si z njimi, kljub zdaj že skoraj pregovorni primerjavi s Pompeji, ne obeta. "To je butična zgodba. Če želimo, da turistični val pljuskne iz Ljubljane, ki že poka po šivih, tudi do nas, potrebujemo nekaj, kar bo pritegnilo bolj množični turizem," ocenjuje Rozman, zato sam veliko stavi na viseči most, idejo, ki jo je pred leti podal celjski župan Bojan Šrot in ki temelji na legendi, da je bil Stari grad Celje v srednjem veku z usnjenim mostom povezan z Miklavškim hribom. "Freske si bo naenkrat lahko ogledalo le omejeno število ljudi, ker prostor ne bo velik, zato potrebujemo nekaj, po čemer se bomo razlikovali od drugih," je presenetljivo dodal Rozman. Presenetljivo tudi zato, ker se ideja o mostu še ni premaknila prav daleč. Z občine so na naša poizvedovanja o tem, kako daleč je projekt, odgovorili, da se preverjajo tehnične in prostorske rešitve. "Na vaša vprašanja, koliko bo stal in kdaj bo zgrajen, v tej fazi še ne moremo govoriti."
Če bi vedeli, bi bili še danes bogati
A most še zdaleč ni tisto, kar bi Celje lahko razlikovalo od drugih mest in vsaj obisk Pokrajinskega muzeja potegnilo iz stagnacije. Mesto pod mestom (do zdaj največja predstavitev ostankov rimske Celeie in situ, tj. na mestu najdbe), je namreč že danes ena tistih enkratnih zgodb, ki bi lahko bila veliko bolj promovirana. Precej bi pripomoglo tudi pogostejše poudarjanje misteriozne moči nekdanje Celeie, saj strokovnjaki še danes ne vedo, zakaj je rimski imperij ravno v Celei postavil enega največjih svetišč, kapitolij. "Bilo je tretje ali četrto največje svetišče zunaj Rima. Od kod jim denar? S čim so trgovali, še danes ne vemo natančno. Če bi vedeli, bi nam še danes prav prišlo," doda Rozman.
Drugo dejstvo, ki ga je odlično ob svojem skorajšnjem odhodu v pokoj leta 2016 komentirala nekdanja arheologinja Pokrajinskega muzeja Celje Darja Pirkmajer, pa je, da že s tem, kar Celje ima, ravna kot svinja z mehom. "Ob odkritju je odlično ohranjena starokrščanska krstilnica iz 4. ali 5. stoletja presegla vsa pričakovanja. Zdelo se je, da mestni očetje razumejo potrebo po njeni subtilni prezentaciji, kar pa žal po zvezah izbranega arhitekta ni uspelo. Krstilnica je še vedno enako pomembna kot nekoč in človek bi pričakoval, da bo primerno predstavljena. Skrita je med bicikli in preprano ženitno robo, ovešena z nepotrebno navlako in kljub velikokratnemu opozarjanju lastniku (občini Celje) ni uspelo rešiti problema," je leta 2016 zapisala v uvodniku Celjskih muzealnih novic.
Pozabljeno Herkulovo svetišče
"Smo mesto z rimskim kapitolijem, svetišči, štirimi cesarskimi torzi, kar dvema gradovoma, Celjskim stropom … A kapitolij je pokopan pred vhodom v občinsko stavbo; Herkulovo svetišče se ruši in razpada," je nadaljevala. Leto in pol kasneje je zadeva še praktično nespremenjena. Krstilnica si še vedno deli prostor z oblekami (vsaj lepimi). Herkulovo svetišče sameva, praktično ga je skoraj nemogoče najti (vsaj ne brez pomoči popotniških blogov), čeravno je tik ob mestnem jedru. "Saj ga želimo obnoviti, ga narediti bolj prepoznavnega. Je edino takšno v Sloveniji, vendar raziskave iz leta 1949, ko so ga odkrili, nikoli niso bile končane, zato bi najprej potrebovali več podatkov zanj. Tam se je začela zgodovina Keleie, verjetno je to bilo prvo svetišče," pojasnjuje Rozman.
Dežela Celjska vabi predvsem v zdravilišča
V Zavodu Celeia Celje poudarjajo, da so zadnja leta njihove "promocijske aktivnosti bile vsa leta zelo aktivne", saj so nosilci Regionalne turistične destinacije Dežela Celjska, vendar jih vršijo v obsegu 500 kilometrov iz Celja, torej na trgih Avstrije, Italije in držav nekdanje Jugoslavije, pa še to skladno z razpoložljivimi sredstvi. Stane Rozman, direktor Pokrajinskega muzeja Celje in pooblaščenec župana Bojana Šrota, pa pravi, da so bila s tem projektom predstavljena predvsem zdravilišča, veliko manj pa Celje kot mesto. Dodaja pa, da kljub vsemu najdenemu bogastvu turist v Celju po dveh dnevih nima več kaj početi.
Kriva državna promocija
Ob vseh teh dejstvih je po eni strani res nenavadno, da število turistov v Celju ni večje. Slika postane bolj jasna, ko pomislimo, kako Celje to sploh promovira. Na vprašanje, kako do več turistov, v Zavodu Celeia Celje, ki bdi nad promocijo Celja, podobno kot Rozman najprej potarnajo, da država oziroma Slovenska turistična organizacija (STO) že nekaj let promovira le ključne turistične ikone, kot so Ljubljana, Bled, Postojnska jama, ki že pokajo po šivih. "Če bi bila promocija Slovenije vsa leta enakomerna za vzhodni in zahodni del Slovenije, se to vsekakor ne bi zgodilo." Si pa obetajo, da bo kmalu boljše, saj so lani postali eden od strateških partnerjev STO. "Postali smo prepoznani kot ključna turistična ikona Slovenije v dokumentu Operativni načrt Kulturni turizem 2018-2019. Prav tako smo z letošnjim letom postali člani dveh pomembnih združenj. Pridružili smo se namreč mreži postajališč za avtodome v Sloveniji, prav tako smo pristopili v Združenje zgodovinskih mest Slovenije. Z aktivnim sodelovanjem v teh združenjih si nadejamo vzpostavitve dodatne promocije in prepoznavnosti našega mesta pri ciljnih turistih – raziskovalcih zgodovine in ljubiteljih narave, kulturne dediščine ter prireditvenih doživljajev," računajo v Zavodu Celeia. Bo to dovolj, da bo turistična slika Celja to leto boljša?
