
Mnogi bi pomislili, da diagnoza diabetesa pomeni nepreklicen konec uživanja v sladkih dobrotah in strogo dieto brez pregreh. Vendar pa 37-letna Lorena Otavijević iz Reke dokazuje, da je mogoče živeti polno življenje tudi s to boleznijo, in to celo v svetu tort in kolačev. Lorena ni le ljubiteljica sladkega, temveč je svojo strast spremenila v poklic in postala vrhunska slaščičarka, čeprav ima diabetes tipa 1.
Vse se je začelo, ko je bila stara 15 let. Diagnoza je bila šok predvsem za njeno mamo, ki je od stresa izgubila kar 20 kilogramov, medtem ko je Lorena situacijo sprejela presenetljivo mirno. Ker se je že prej ukvarjala s športom in pazila na prehrano, ji prilagoditev ni povzročala večjih težav, le navaditi se je morala na odvisnost od inzulina. Danes je ponosna mamica dveh zdravih fantov in živi dokaz, da bolezen ni ovira za uresničevanje sanj.
Usodna pica in preobrat v karieri
Lorena je skozi leta natančno spoznala svoje telo. Kot poroča hrvaški portal Živim, si je sladkor merila tudi do 20-krat na dan, da bi ugotovila, kako določena hrana vpliva na njen organizem. Prišla je do presenetljivega odkritja: testenine, riž in pica ji povzročajo večje težave kot nekatere sladice. "Belo moko telo predela v glukozo, zato je učinek enak. Meni je povsem vseeno, ali pojem čokoladno torto ali pico. Včeraj sem za večerjo jedla pico in sladkor mi je poskočil na 14," je iskreno priznala.
Prav to spoznanje jo je vodilo v svet peke. Svoje sladice pripravlja brez belega sladkorja in moke, bazirajo pa na maščobah, oreščkih in mlečni smetani. Prepričana je, da maščobe "zamaskirajo" sladkor in preprečijo nagle skoke glukoze v krvi. Sprva je kot ekonomistka pekla le za hobi in sodelavce, nato pa je odprla blog, ki je hitro postal uspešnica. Želja po ustvarjanju je bila tako močna, da je pustila pisarniško službo, se dodatno izobraževala in odprla svojo slaščičarno.
Izgorelost in težka odločitev
Vendar pa pot do uspeha ni bila posuta le s sladkorjem v prahu. Vodenje lastnega posla je prineslo nepredstavljiv stres. Lorena je želela, da je vse popolno, a je težko našla zanesljiv kader. Pogosto je delala do treh zjutraj, le nekaj ur kasneje pa je že pripravljala glazure. "Čustveno in fizično sem se izčrpala do te mere, da sem si rekla: 'Ali boš umrla ali pa to zaprla'," se spominja težkih trenutkov. Prelomnica se je zgodila nekega jutra, ko je od izčrpanosti preprosto začela jokati.
Odločila se je, da zapre svojo priljubljeno slaščičarno in postavi na prvo mesto svoje zdravje in družino. Danes dela kot tehnolog in svetovalec za veliko podjetje s slaščičarsko opremo, kjer še vedno ustvarja nove recepte, a brez uničujočega stresa. "Sladkor mi še nikoli ni bil boljši," pravi zadovoljna Lorena, ki s svojo zgodbo navdihuje mnoge in dokazuje, da je včasih korak nazaj v resnici največji korak naprej.





