(FILMSKA KRITIKA) Hope: Utrgana ekstravaganca z odmevno igralsko zasedbo

Južnokorejski režiser Na Hong-jin je točno pred desetimi leti dodobra presenetil filmsko sceno, ko je v Cannesu predstavil film The Wailing (Objokovanje). Šlo je za mojstrski film o vračih, demonih in zlih duhovih, ki je presegel klasične dihotomije žanrskih filmov. Izvirni južnokorejski naslov filma je bil Gokseong - v filmu je to bila vas, v kateri so se dogajali skrivnostni umori.

Zdaj je po desetletje dolgem premoru režiser v Cannes prinesel svoj četrti film, ki v mnogih pogledih nadgrajuje prejšnjega. Naslov Hope tudi zdaj v resnici ne prevajamo v Upanje, temveč gre ponovno za lokacijo v Južni Koreji. Le da je tokrat premisa veliko bolj neposredna in bombastična.

V vasi Hope namreč straši mogočna pošast, ki ruši hiše pred seboj in ljudem trga ude. Prav nič je ne more ustaviti. Naselje postane eno samo veliko razdejanje - v hišah so velike luknje, po ulicah ležijo deli človeških trupel. Zadevo nekoliko naivno pride "razčistit" policaj Bum-seok (Hwang Jung-min). Pošast v filmu prvič vidimo šele po kakšnih 45 minutah, prvo polovico filma pa sestavlja en sam velik lov z avtomobilom, med katerim dva policista s strelnim orožjem zdaj lovita, zdaj bežita pred prikaznijo. Gre za eno najbolj nepozabnih akcijskih sekvenc v zadnjih letih.

Potem pa se zgodba razširi in kmalu izvemo nekaj več o prihodu pošasti v mesto. V film takrat vstopi tudi zelo prepoznavna igralska zasedba na čelu z Michaelom Fassbenderjem, Alicio Vikander in Taylor Russell, ki - da ne bi izdali preveč - preko svojih likov pojasni, kakšen je sploh razlog prihoda prikazni. 

Čeprav digitalni učinki niso ves čas na najvišjem nivoju in je celo možno, da smo v Cannesu videli nedokončano verzijo filma, je Hope vznemirljiv, adrenalinski, energije poln akcijski film in upravičuje renome celovečerca, ki je letos v Cannesu požel najbolj neposredno navdušujoče odzive predvsem pri ljubiteljih žanrskega filma. Celo tako, da je režiser Na Hong-jin na tiskovni konferenci v Cannesu še pred začetkom redne distribucije namignil, da je v delu že drugi del filma. Kot kaže, bomo v naslednjih letih deležni nove odmevne žanrske franšize, ki bo svoj renome z nacionalno pisano igralsko ekipo gradila na gradnji mostu med južnokorejsko in zahodno kinematografijo. Projekti, ki malo pretresejo razmerje med komercialnem in avtorskim filmom, pa so v svetu filma vedno dobrodošli. 

Po zaslugi filma Hope se bo tako tudi letos nadaljeval fenomen južnokorejskega filma v današnji popkulturi. Po filmih, kot so Ledeni vlak (Snowpiercer, 2013) Bong Joon-hoja, Služkinja (Handmaiden, 2016) Park Chan-wooka, Vlak v Busan (Train to Busan, 2016) Yeon Sang-ho, Požiganje (Burning, 2018) Lee Chang-dong, Parazit (Parasite, 2019) Bong Joon-hoja, in seriji, kakršna je Squid Game, si tudi film Hope zasluži podobno odmevne obravnave. Ta nacionalna kinematografija še kar naprej iz leta v leto ponuja sijajne popkulturne izdelke, ki vedno bolj segajo tudi na področje popularne glasbe, in v ničemer ne kaže, da njihova moč kakorkoli usiha.