"Še kako drži stereotip, ki nas Slovence prikazuje kot narod, ki moramo dopust izkoristiti za to, da se rekreiramo in da naredimo nekaj 'zdravega' zase. Kolesa, tekaški copati, teniški lopar in drugi rekviziti so obvezen del naše počitniške opreme. Četudi jih nekateri vzamemo na dopust zgolj zato, da imamo lažjo vest. Da smo Slovenci 'udarjeni' na šport, je znano mnogim, zato ne čudi, da pogosto slišimo komentarje tistih, ki ob Jadranu oddajajo apartmaje Slovencem v stilu: 'Opet ovi ludi Slovenci sa biciklima'. Ja, tako nas vidijo drugi. Nekaj imamo globoko v genih, da ne moremo biti zgolj pri miru, ampak moramo biti ves čas v pogonu. Predvidevam, da je to gnalo tudi predsednika prvega slovenskega kolesarskega kluba, ki ga je leta 1887 ustanovil in kot predsednik vodil nihče drug kot pisatelj Ivan Tavčar.
Slovenci smo rojeni individualisti. Sicer imamo posluh tudi za ekipni pristop, a globoko v sebi smo le individualci. Moramo iti na Triglav, moramo teči, kolesariti in nasploh živeti, kar se da športno. Tudi romanja so nam zelo blizu, še najbolj tista, ko se odpravimo v tujino navijat za "naše". Kot je bilo to na Nizozemskem in v Belgiji leta 2000, pa v Istanbulu 2017 in lansko leto spet v Nemčiji. Še najmanj nam ležijo politična zborovanja in zbiranja. Z njimi ne bomo nikoli napolnili hipodroma v Stožicah, bomo pa na športnih dogodkih dvorano in stadion v Stožicah, da bosta oba pokala po šivih.
Julij je že tradicionalno mesec, ko Slovenija diha z Dirko po Franciji. Slovenske zastave v Franciji pričajo, kako številni obiskovalci tega spektakla smo v zadnjih letih postali Slovenci, in kolesarjenje, ki morda še pred 20, 30 leti v očeh Slovencev ni bilo sprejeto kot nekaj povsem samoumevnega, danes za nekatere pomeni način življenja, za nekatere pa tudi znak prestiža."
