"To je bil dan, ko sta se, kot smo lahko slišali na Pop TV, srečali preteklost in prihodnost. Tam so bile kamere, Dunking Devilsi v starorimskih oblačilih in cel kup prestižnih gostov: od dveh ministrov slovenske vlade in direktorjev do prvega moža banke OTP, ki velja za enega od najbogatejših Madžarov. Vsi ti so zaznamovali začetek gradnje Emonike, bodočega malega mesta stanovanj, poslovnih stavb in hotelov na območju železniške postaje v Ljubljani.
Nekakšen vrhunec slovesnosti ob zagonu projekta, vrednega več kot 400 milijonov evrov, je bila časovna kapsula. Tako so organizatorji poimenovali valjasto kovinsko škatlo, podobno orjaški termovki za čaj, ki so jo zakopali na območju bodočega gradbišča. Vanjo so zaprli predmete, ki naj bi bili "sporočilo prihodnjih generacijam". Ob repliki starorimske keramične posode, USB-ključkom in zemljevidom Ljubljane pa se je v kapsuli našel prostor tudi za štiri časopise. Enega slovenskega in tri madžarske. "Ja, in?" bodo rekli eni. Časopisi, pač. Drugi bi dejali, da so "cajtn'gi", zakopani pod zemljo, povsem nepomembni v primerjavi z aneksi, ki bodo tudi ta projekt verjetno podražili za več deset, morda celo sto milijonov evrov. /.../
Vsi ti bodo imeli po svoje in na nek način – prav. Pa vendarle: včasih še tako na videz nepomembne simbolne geste povedo več, kot želimo slišati ali videti. Časovna kapsula je ena od takih gest. /.../ In tako bodo naši zanamci čez dvesto, petsto ali tisoč let sredi glavnega mesta Slovenije, ki se je v rimskih časih imenovalo Emona, pozneje pa Ljubljana, pod nekimi starimi temelji našli madžarske časopise iz leta 2025. Začudeno bodo gledali vanje, saj pred tem niso vedeli, da so tej deželi nekoč vladali Madžari."
