
"Ne, ni vseeno, kdo vlada in kako nam vlada. S trditvijo, da je vseeno, kdo vlada, se pri nas večkrat srečamo. V svojem bistvu je ta trditev globoko antipolitična. Izhaja iz predpostavke, da je politika nebodigatreba. Da so vse glavne družbene dileme in rešitve že najdene, sprejete in uveljavljene. Da ni treba ničesar spreminjati. Da politikov ne potrebujemo. Da so v napoto ali celo v škodo. V zaostreni različici je politika v svojem bistvu nekaj pokvarjenega. 'Kurba'.
'Realizem' te izjave - češ da je politika prepletena z interesi - je vsekakor na mestu. Politika je, bolj kot je sama pripravljena priznati, prepletena z denarjem in kapitalom. A to še ne pomeni, da so politiki že kar vnaprej skorumpirani. In to kar vsi. /.../
'Realizem' je povezan z 'moralizmom'. Ta je lahko občasno mobilizacijski, kadar gre za protest in boj proti pokvarjeni politiki, na dolgi rok pa je - ko se sprevrže v moraliziranje - za družbo in tudi za politiko samo škodljiv.

Kajti moraliziranje vodi v 'vseizem'. V počeznost in generaliziranje, češ da so 'vsi isti'. Namesto da bi sfero politike okrepil, jo paralizira in privede do apolitičnosti. Paradoks je očiten: če nam je vseeno, kdo vlada, in če so vsi politiki skorumpirani ter 'vsi isti', naposled vladanje prepustimo komurkoli. To pa na oblast pripelje najslabše: bodisi najmanj sposobne bodisi najbolj pokvarjene bodisi najbolj skrajne politike. Moralizem in vseizem sta dve plati iste medalje.
Naposled je tu še 'idealizem', ki gre, protislovno, skupaj z neke vrste realizmom: češ, saj dejansko 'vodijo igro' trg, gospodarstvo in kapital, ne pa politika. Oni najbolje vedo, kako in kaj. Zato politikov ne potrebujemo, kvečjemu potrebujemo upravljavce oziroma menedžerje."





