"Predsednica Nataša Pirc Musar je z nastopom v evropskem parlamentu dodobra razburkala javnost. Ne toliko evropsko kot predvsem slovensko. V polemikah, ki so jo sprožile njene izjave o Gazi in Rusiji, se skriva zanimiv paradoks: stališča, ki sprožijo žolčne odzive v političnih krogih, v medijih in na družbenih omrežjih, v javnosti uživajo širok konsenz. Predsednica republike se tega dobro zaveda. Večji del njenih nastopov, tako o notranje- kot zunanjepolitičnih vprašanjih, sledi preizkušenemu vzorcu: predsednica zavzame stališče, ki v političnem in medijskem kontekstu deluje polemično, vendar se zelo približa mnenju povprečnega volivca. Na ta način se iz polemike v polemiko profilira kot glasnica 'preprostega ljudstva', 'tihe večine' proti levim in desnim radikalizmom, zabubljenim v svoj mnenjski balonček.
Njena strategija se v tem bistveno razlikuje od Türkove, ki je hotel biti glasnik levosredinskega tabora in nadstrankarski posrednik med njegovimi razglašenimi notranjimi interesi, in od Pahorjeve, ki si je prizadeval, ravno obratno, biti glasnik temeljnega konsenza celotne politične elite (v zadnjih letih mandata mu je to spodletelo zaradi globoke polarizacije, z njegovo pozicijo pa se je okoristila tista stran, ki ji je v danem trenutku koristilo, da svojo enostransko politiko pretihotapi pod masko 'vključevalnosti'). Nataša Pirc Musar pa svojo vlogo razume kot vlogo nekakšne posrednice med ljudstvom in politično elito; nekoga, ki pogumno pove to …, kar vselej že uživa podporo večine javnosti."
