"Predaja ključa in zahvale učiteljem so se v tem času spreminjale in po svoje prikazujejo spremembo družbenih razmer in sistema; prav tako to velja za zadnji dan pouka. Fotografije iz moje mladosti v šestdesetih letih so polne pražnje oblečenih maturantov s cilindri na glavi v slavnostnem sprevodu po mestu. Nekateri so si izmislili celo vožnjo s traktorjem po mestu, kot je to naredil moj razred. Kasneje so obleke izginile, pojavile so se majice različnih barv za posamezen razred, včasih tudi z domiselnimi napisi in fotografijami razrednika. Obvezen pripomoček so bile piščalke, s katerimi so maturanti motili pouk preostalim na šoli in delali sive lase ravnateljem. Še glasnejši so bili njihovi pohodi po mestu, ko so starejšim in nasploh mimoidočim glasno sporočali, da so zaključili srednjo šolo. Danes pohodov po mestu, majic in piščalk skoraj ni več, vsaj v Mariboru je tako. Individualizem je žal naredil svoje.
Predaja ključa in zahvale učiteljem na predaji so na večini šol ostale, vseeno pa so izgubile nekaj naboja in originalnosti, ki smo se je včasih celo bali, saj nismo vedeli, kje, če sploh, bodo meje. Velika večina domislic je nasmejala vso šolo, učiteljem pa mnogokrat prinesla skrbi. To še posebej velja za darila v obliki živali, od hrčkov, rib do kokoši itd. /.../ Zelo po robu pa je hodil razred, ki je svoji mladi in simpatični učiteljici biologije namenil verze pesmi Malena kultne beograjske skupine Idoli: 'Jedina, malena, volim te, sakam te, jedina, voljena, želim da fukam te.' (Prevod verjetno ni potreben.) Vsi pogledi so bili usmerjeni vame kot ravnatelja, 'rešila' pa me je učiteljica sama s prešernim smehom. Pesem je dobro sprejela, vse skupaj je bilo dobronamerno in ni bilo razumljeno kot žalitev."
