"Politiki so sicer tekmeci, in ko katerega od njih dobijo z roko v vreči, konkurenti ne varčujejo s političnimi klofutami, a hkrati so še vedno vsi skupaj v istem cehu. Zato skupaj skrbijo, da je moč prava in institucij pretežno anemična, ko gre za pregon organiziranega kriminala, saj so z leti ugotovili, da so sami tisti, zoper katere so te institucije ustanovljene in ti členi sprejeti. Zdaj so dojeli, da se v to mrežo pogosto ujamejo tudi sami ali njihovi politični sopotniki.
Smola pri tem je, da imamo v tej državi tudi nekaj težav z družbenimi normami. Naj še tako grdo govorimo o nečednostih socializma, s tem mislimo na to, da je bilo v tisti ureditvi treba vedno kaj početi na črno, na primer kupovati devize in hoditi okoli z modrimi kuvertami, da si lahko prišel do na primer avtomobila, darila uradnikom in javnim uslužbencem pa niso bila najbolj nezaslišana stvar na svetu, smo te navade ohranili. Pa ne navadni smrtniki. Ampak ljudje z močjo. Tako je še vedno normalno, da si hkrati zdravnik in imaš podjetje, konkurenčno zavodu, v katerem si zaposlen, da si profesor in hkrati svetovalec. Tako normalno je, da nihče več ne razume, kaj naj bi bilo s tem narobe.
A če je v socializmu lahko vsak avtomehanik doma popravljal avtomobile, si ta navadni smrtnik danes tega ne more več privoščiti, ker mu delodajalec za take posle ne bo nikoli pogledal skozi prste. Politiki pa še vedno zaposlujejo najbližje prijatelje, s svojo močjo urejajo zaposlitve hčeram in sinovom, pomagajo ženam do poslov v vezanih podjetjih, urejajo razpise, da na njih zmagajo strankarski prijatelji, in tako naprej. In ne razumejo niti, da ne smejo brezplačno spati v počitniški hiši nekoga, s komer poklicno sodelujejo na položaju predsednika vlade."
Vir: Mladina
