
"Duhovnik iz "Twitter župnije" mi je sredi poletja na tej družbeni platformi, ki vse bolj postaja poligon za obračunavanja, navrgel, da sem se samoizobčil iz katoliške vere. Da nisem več katolik, ker so moja stališča nekatoliška. Ne vem, ali sem dober kristjan, se pa trudim. Neko površno tuzemsko mnenje o tem se sicer da ustvariti, a končno sodbo bo izrekel nekdo, ki ni s tega sveta. /.../
Mnogi duhovniki so nekoč odigrali izjemno vlogo v dobrobit slovenskega naroda. Od ohranjanje slovenskega jezika do karitativne dejavnosti. In še danes so takšni v večini in kot v vseh poklicih so tudi tu različni. Med 2. svetovno vojno jih je mnogo zaradi bojazni pred komunizmom, prišlo je tudi že do medvojnih pobojev tistih, ki ideološko niso bili povsem 'primerni', žal stopilo na napačno stran. Prav je, da je Cerkev del političnih tem, ko je narod ogrožen. Tako je bilo ob osamosvajanju. Danes ni ogrožen nihče, čeprav se radikalna desnica trudi prikazati situacijo, kot da smo na robu prepada. 'Nad nami stegujejo kremplje begunci, istospolni, zastrupljali bodo bolne in starejše …' In potem zaradi prepričevanj, kot je zadnje, pride starejša soseda k mami mojega prijatelja: 'Joži, a veš, da bodo začeli pobijati nas, starejše?' So ti manipulativni pozivi krščanski?

Odveč je vsakršna politična angažiranost slovenske Cerkve v sedanjem času, ki ga kot hudo uro, ki se je zgrnila nad nas, predstavljajo in potencirajo nekateri, ki jim je to zgolj ena najpomembnejših političnih agend in že leta jahajo na spodbujanju sovraštva in občutka ogroženosti. /.../ Poznam mnogo izjemnih duhovnikov in se jim velikokrat neupravičeno posplošeno pripisuje slabe lastnosti. Moti pa me, ko je duhovnik del radikalne politične propagande. Ko imaš občutek, da je v prvi vrsti član neke politične stranke in šele potem duhovnik."








