
"Zaupanje v pesniško resnico zato nikakor ni beg v fantazijo, ampak je pravzaprav najvišja oblika budnosti. Biti varuh biti pomeni vztrajati pri bistvenem vprašanju v tam čudnem času, ko se številna vprašanja okoli nas banalizirajo in ihtavo zahtevajo takojšnje odgovore. Pomeni si upati biti in ostati neponovljiv v svetu, ki nas želi preštevati in nadzirati. Če bomo dopustili, da v nas odmre pesnik, bomo morda res učinkovitejši, a hkrati bomo postali tujci v lastnem bivanju. Pesniška resnica nas uči, da svet ni problem, ki ga je treba rešiti, temveč čudež, ki mu je treba prisostvovati. In prav v tej krhki prisotnosti se skriva naša edina prava moč.
Uporabimo jo in se zoperstavimo.

Seveda ne z orožjem in tudi ne s politično patetiko. Saj naš upor se ne začenja z zunanjim prevratom, ampak z notranjo nepokorščino. Začenja se z odprtostjo uma in srca, z zvestobo samemu sebi in s sočutjem do drugega. Z možnostjo, da v nas preživi pesnik. Tisti pesnik, ki ga ni mogoče programirati, kupiti ali izbrisati. Pesnik, ki morda ne piše verzov, se pa zaveda čudežnosti tega sveta in verjame, da ga je vredno opevati. Zanj pesništvo potem tudi ni več nikakršen luksuz in posest izbrancev, temveč naša skupna možnost za resnično in človeka dostojno bivanje.
Naš France Prešeren je v resda drugih in iz drugačnih razlogov neprijaznih časih v taki pesniški drži neomajno vztrajal in bistveno pripomogel k oblikovanju naroda. Slovenci smo se navsezadnje ravno na podlagi pesniške dediščine sploh lahko osamosvojili, zato bi bilo hudo nespametno in pravzaprav klavrno, če bi se zdaj bali svobode, ki nam jo ravno pesništvo prinaša."









