"Vsako jutro, ko se je predsednik parlamenta France Bučar zbudil, je pomislil, kaj lahko stori, da bo ugled Slovenije večji. Cilj je bil jasen. Treba je bilo graditi verodostojno podobo republike in utrditi njeno mednarodno kredibilnost. Tista generacija je res verjela v svoj projekt in tudi vedela, da 'Jugoslavije ni več' in da 'zdaj gre za Slovenijo'. Takrat se je svet hitro spreminjal, časi pa so bili težki in bodočnost negotova. Pod nebom je vladala velika zmeda, prav zato je bilo stanje odlično! Nemogoče je postalo mogoče: ko se je prikazala priložnost za uresničitev tisočletnih sanj, je Slovenija znala pametno in varno prehoditi pot do cilja.
Potem je France Bučar odšel iz politike, za njim so prihajali novi akterji. Še nekaj časa je politika imela visoke cilje, ko pa teh ni bilo več, so si oblastniki začeli deliti plen. Tako je politična kasta postajala vedno bolj patetična in politika vedno manj cenjen posel. Zasluga za to gre tudi tistim, ki prizorišča niso hoteli zapustiti in so štirideset let kasneje še zmeraj na odru: v ospredju ali pa v ozadju. /.../
Zdaj se sredi novih tektonskih sprememb počutimo precej nelagodno. Časi so negotovi. Vsi vemo, da se ponovno dogaja nekaj epohalnega, da so spremembe zmeraj hitrejše, da vse okrog nas razpada in nihče ne ve, kje bomo pristali. /.../
Slovenija kot vedno niha med zahodom in vzhodom, med srednjo Evropo in Balkanom. Svet se je spremenil, Slovenija tudi in naši oblastniki še bolj. Očitno je, da zdaj vsako jutro, ko se zbudijo, pomislijo, kaj bodo lahko naredili vsak zase in vsi skupaj, da bo ugled Slovenije manjši. Lahko pričakujemo, da bo nekoč nekdo med njimi rekel: 'Slovenije ni več. Zdaj gre za regijo.'"
Vir: Dnevnik
