
"Kar najbolj bode v oči, je praznost Tašner Vatovčevih pojasnil, zakaj se je odločil za prestop. V javnih nastopih je uporabljal najbolj ohlapne pojme – spretno se je izmikal najbolj priročnemu pojasnilu, da se je čez noč ogrel za socialdemokratske ideje, kar bi ga sicer naredilo za neverodostojnega glede na zavezanost dosedanji ideologiji, a bi se vsaj potolažili, da je prišlo do političnega premika v njegovi glavi. Ne, namesto tega je previdno razpredal o dolgem razmisleku, da lahko več prispeva pri Socialnih demokratih in da si prizadeva za krepitev leve sredine, kakor da je kot vodja poslanske skupine Levice, ki se je že pomaknila bolj proti njej, s svojim dejanjem ne razbija. /.../ Morda bi lahko dejal, da se je Levica preveč zbližala s Svobodo, postala preveč liberalna in da se je ob tem čutil preveč utesnjenega. Seveda le, če je to opazil – mi smo. Načeloma v demokraciji velja preprosto pravilo argumentirane razprave: bolj ko je vaša poteza pomembna in dramatična, bolj mora biti razlaga jasna. Mašila in neprepričljive razlage zgolj krepijo sume o politično nehigienskih razlogih prestopa. In v tem primeru je prav to postalo edino sporočilo. /.../

Državljanke in državljane bi moralo zanimati, ali se menjave političnih taborov res dogajajo zaradi koristi v skupno dobro ali pa morda 'paketno' zaradi priložnosti, mrež in novih položajev, ki se politikom in njihovim družinskim članom obetajo.
V luči tandemskega prestopa moramo še bolj pogrešati prepričljiva pojasnila, saj so množice politikom zaupale, da postanejo njihovi predstavniki v parlamentu, zaradi česar imajo do njih odgovornost. V tem smislu je legitimnost politike kot poklica na še večjem preizkusu."












