"Podatki o minimalnih plačah so zgovorni. V letu 2025 ima 22 od 27 članic opredeljeno nacionalne minimalne plače, med izjemami so Danska in Švedska, Avstrija in Italija, tudi Finska. Zanimiva in upoštevanja vredna druščina. Deset držav ima minimalno plačo pod 1000 evrov na mesec, od Bolgarije (551 evra) do Hrvaške (970 evrov). Šest drugih držav se uvršča v skupino med 1000 in 1500 evrov, Ciper in Portugalska sta nekaj nad 1000, zgoraj sta Slovenija (1278 evrov) in Španija (1381 evrov), najvišje seže zahodni del EU, od Francije (1802) do Nemčije (2161) in Luksemburga (2 638).
Najvišja minimalna plača je torej skoraj petkrat višja od najnižje, kar je tradicionalni razpon plač. Če upoštevamo kupno moč, plače in cene, so razlike med članicami razpolovljene (faktor 2,3). In kar je še pomembnejše, v Franciji, Portugalski in Sloveniji so minimalne plače nad 60 odstotki povprečne plače, kar govori o ustreznosti višine minimalnih plač z vidika plačne redistribucije. In v letu 2024 so minimalne plače realno rasle v večini članic EU, še posebej v Vzhodni Evropi. Ureditev minimalne plače je dober lakmus socialne občutljivosti države. In tu je Mesečeva ekipa v Golobovi vladi opravila dobro delo.
EU ima še vedno poslanstvo in odgovornost, da najde v radikalno spremenjenih okoliščinah sveta novo ravnotežje med različnostjo in enotnostjo, ekonomsko konkurenčnostjo in socialno solidarnostjo. EU je hkrati politična, ekonomska in socialna skupnost, pomeni enkraten in doslej nepresežen mirovni projekt. To so robni pogoji aktivne, močne in konstruktivne vloge EU v geopolitičnem prerivanju sodobnega sveta. Socialna država s svojo recipročnostjo in vzajemnostjo je ogelni steber obstoja in preživetja EU."
