"Veste, da načelno nisem za sankcioniranje športnikov. Dejan Savičević, ki je bil reprezentant Jugoslavije, mi je nekoč omenil, da je Jugoslavija leta 1992 že priletela na evropsko prvenstvo na Švedsko, a so morali fantje odleteti nazaj, ker so jih sankcionirali, zaradi sankcij niso mogli dobiti niti goriva za letalo! 'Vsi smo bili proti Miloševiću, a nismo smeli igrati,' mi je zatrdil. Gre za tipično dvoličnost Evropske unije, kar zadeva rusko-ukrajinski konflikt in konflikt Izraela in Gaze. Mi smo doživljali histeričen pritisk, da suspendiramo ruske športnike, vojna pa danes traja že skoraj štiri leta in se ni nič spremenilo. Mislite, da lahko neki športnik reče Putinu: 'Končaj vojno?' Lahko, toda zanj bi se slabo končalo. V Gazi je politika ostala tiho, glasne so bile nevladne organizacije. Do trenutka, ko je bil podpisan mirovni sporazum, je bilo zelo napeto, tisto je bila prelomnica. Uefa, Fifa ali podobne organizacije na terenu ne morejo preverjati, ali se spoštuje mirovni sporazum ali ne.
Meni je žal tudi ruskih športnikov. Zelo mi jih je žal. Žal mi je mladine. Mi smo poskušali mlade ruske športnike vrniti na tekmovanja. Nam je glasovanje celo uspelo, ampak pritisk na člane izvršnega odbora je bil tako silovit, da so morali nekateri celo odstopiti. Popolna brezbrižnost politikov se vidi v tem, da so ruski otroci zdaj vzgojeni v sovraštvu. Doma jim govorijo: 'Zahodnjaki nas sovražijo, ne marajo nas.' Če bi ruski otrok prišel v Slovenijo igrat nogomet in bi ga slovenski otrok objel, bi videl, da jih ne sovražimo, da narod ni proti narodu. Ampak to politikov ne zanima. Oni imajo svoje interese, oni imajo svoje politične interese, njihovi politični interesi pa so odvisni od (po)moči kapitala. Določeni kapitalski interesi pač podpirajo vojne zato, da več zaslužijo."
Vir: Sobotna priloga Dela
