Ameriška vojaška intervencija v Venezueli in odstranitev predsednika Madura z oblasti je ne glede na to, kaj si mislim(o) o venezuelskem režimu, naslednji pomemben indikator, da je mednarodne ureditve, ki je vsaj kolikor toliko temeljila na mednarodnem pravu in načelih OZN, dokončno konec. Z velikimi koraki, kot smo vstopili v novo leto, vstopamo v čas vojaških in drugih oblik intervencij velikih sil ter oblikovanja interesnih sfer. Dogajanje v Venezueli bo imelo v Sloveniji in tudi v EU različne ideološke in dnevnopolitične interpretacije. A navkljub politični dimni zavesi ostaja dejstvo, da so se globalne sile in nekatere velike sile, ki bi to šele želele postati, odločile, da svet prikrojijo po svoji podobi in potrebah. Ruska invazija na Ukrajino je bila samo začetek procesa, ki se sedaj globalno širi z nepredstavljivimi posledicami za Slovenijo, Evropo in svet. Kot je dejal predsednik Xi, gre za začetek nečesa velikega. In ni se motil.
Z intervencijo v Venezueli je predsednik Trump ne glede na formalno navedene razloge začel uresničevati novo strategijo nacionalne varnosti, po kateri je Venezuela del ameriške interesne sfere, kar daje ZDA posebno pravico do njenih naftnih in drugih naravnih virov. In ne pozabimo, da ima taisti predsednik podobno stališče tudi do Grenlandije. Kaj to pomeni za varnost in položaj Evrope, ne želim spekulirati, a to, da je Danska ZDA prvič opredelila kot tveganje nacionalne varnosti, postaja v luči dogajanja v Venezueli več kot povedno. Predvsem pa nas vse še enkrat opozarja, da v tem in takšnem svetu EU brez lastnih in avtonomnih obrambnih zmogljivosti pač ne more obstajati. A hkrati pomeni tudi, da mora v tem naletu vse bolj avtoritarnega populizma ob skrbi za lastno obrambo nujno skrbeti tudi za stanje demokracije in ohranjanje družbene ter socialne kohezije v državah članicah.
Prvi odzivi Bruslja niso vzpodbudni. A ostaja upanje, da prestolnice držav članic to razumejo bolje kot bruseljski balonček. Intervencija je slabo sporočilo za Ukrajino, kjer očitno po zadnjih menjavah v predsedniški administraciji in na položaju obrambnega ministra dozoreva boleče spoznanje, da so ZDA bolj ali manj Ukrajino prepustile v rusko interesno sfero in da je mir za kakršnokoli že ceno neizogiben. V bistvu bo Rusija dobila to, kar je vseskozi želela, in to kljub ne ravno pretirani vojaški uspešnosti. Vprašanje je, ali uradni Bruselj razume, kaj to pomeni za EU in evropsko varnost ter stabilnost. Ali se v tem okviru naša komisarka zaveda, kaj to pomeni za širitveni proces? Tudi za širitveni proces na Zahodni Balkan, ki - ne pozabimo - postaja peskovnik velikih in ki zgodovinsko je bil in je sod smodnika. Se tega zavedamo v Sloveniji? Kaj to pomeni za nacionalno varnost naše države? Veliko vprašanj, a bistveno manj odgovorov. Pa ne zato, ker jih ne bi bilo, ampak predvsem zato, ker se politika, evropska in slovenska, bojita odgovorov in posledic.
Kaj to pomeni za varnost in položaj Evrope, ne želim spekulirati, a to, da je Danska ZDA prvič opredelila kot tveganje nacionalne varnosti, postaja v luči dogajanja v Venezueli več kot povedno
Največja uganka pa ostaja, kako bo dogajanje razumela edina ameriška globalna konkurentka - Ljudska republika Kitajska. Ali bo sprejela novo delitev sveta ali pa bo razumela ameriško intervencijo kot zeleno luč za (pre)urejanje azijsko-pacifiškega območja ali celo sveta glede na lastne interese in cilje? Jasno je, da bo še pospešila že tako intenzivne priprave na veliko soočenje z ZDA. Če, ali bolje, ko bo po Rusiji tudi Kitajska svoje velikanske industrijske in človeške potenciale mobilizirala za potrebe nacionalne varnosti, se bo nepovratno odprla pot v "znano neznano". In to je tisto, kar bi moralo nas vse, leve in desne, bolj skrbeti kot pa to, ali je v Venezueli padel komunistični režim ali ne.
