Kaj se zgodi v glavi starša, ko prejmeš klic, da šoli, ki jo obiskuje tvoj otrok, grozi strelski napad? Najprej te zadene šok. Kot hladen tuš. Potem sledi praznina. Nemoč. Telo zajame nemir, glavo pa preplavi le ena misel - strah. Neizmeren, paralizirajoč strah.

Pograbiš ključe. V avtu komaj razmišljaš. Ne veš, kaj točno misliš, le upaš. Upaš, da je tvoj otrok v redu. V glavi drvijo misli, scenariji, ki si jih ne želiš niti izreči. Prepričuješ se, da bo vse v redu. Mora biti. Bolj ko se bližaš šoli, bolj postaja jasno, da ni šala. Ni vaja. Ni neslana grožnja. Na vsakem vogalu policijska vozila. Nad glavo krožijo droni in helikopter. V prsih te stisne tako močno, da ti vzame dih. Kje je moj otrok? Je v šoli? Je zunaj? Kako naj ga najdem? Kako naj do njega?

In potem, sporočilo. Otroke so evakuirali. Na varno. Eno breme pade z ramen, a drugo ostane - vprašanja. Kaj se je zgodilo? Zakaj? In predvsem, kaj sledi?

Danes je četrti dan od grožnje, da se bo v Srednji šoli Stainz (Mittelschule Stainz) zgodil strelski napad. Moj otrok se je danes vrnil v šolo. Jaz pa še vedno nisem našla miru. On je navzven deloval pomirjen, jaz pa sem še naprej stiskala volan, tudi ko je avto že stal na parkirišču. Šele drugi dan po napadu je zares dojel, kaj se je zgodilo. Takrat so slike policistov z dolgimi cevmi in v črnih uniformah postale resnične. Takrat je napis na steni stranišča "Vi ste naslednji" dobil pomen. Grožnja ni bila več oddaljen pojem, postala je otipljiva. 

Danes šola ni bila takšna, kot smo je bili vajeni. Otroci niso imeli šolskih odmorov. Ves dan so ostali zaklenjeni v učilnicah. Vadili so evakuacijo. Nihče ne omenja panike, a napetost je bila ves čas prisotna. Tudi če otroci ne sprašujejo, čutijo. Prizor pred šolo je bil kot iz filma. Dvajset, morda trideset, ali še več, policistov. Nekateri v civilu, drugi uniformirani, vsi s strelsko zaščito. Nekateri so stali pred šolo, drugi so bili znotraj. Mrki pogledi. Kratki pogovori po radijskih postajah. Stroga prisotnost, ki naj bi pomirjala, pa je v resnici le poudarila, kako resno je vse skupaj.

Otroci so zapustili šolo v tišini. Počasi, eden za drugim. V vrsti. Skoraj kot vojaki. Brez smeha, brez tiste običajne razigranosti. Samo korak za korakom proti izhodu. Gledali so v tla. V njihovih očeh ni bilo panike, a je bila prisotna utrujenost. Zrelost, ki ne bi smela priti tako zgodaj. Policisti so jih spremljali vse do avtobusov in avtomobilov staršev. Nadzor je bilo čutiti na vsakem koraku. Ena od mater je tiho vprašala: "Nas mora biti strah?" Policist se ji je le nasmehnil. Nasmeh brez besed. Drugi starš ji je prišepnil: "To je zdaj nova realnost." Pa je res?

Starše in otroke je pred šolo pričakal tudi župan mesta. Vsakemu je stisnil roko. Obljubil je, da bo vse v redu. Da bodo otroci varni. Da bodo poskrbeli zanje. A kdo je grozil? Tega ni povedal. Nihče ni. Tudi po štirih dneh ne poznamo odgovora. 

Strah je še vedno tu. V starših, v otrocih, v ljudeh. Ne odide kar tako. A vem, da ga ne bom predala naprej. Ne svojemu otroku. Ne njegovim prijateljem. Danes so pogumno stopili nazaj v razrede, starši pa z njimi, v mislih, s cmokom v grlu. V upanju, da jim bomo znali pokazati, da je šola prostor znanja, varnosti in pripadnosti. In da strah ne sme postati njihov novi vsakdan.

A kako ostati miren? Popoldne smo prejeli novo obvestilo, da je tudi danes dopoldne šola prejela elektronsko sporočilo z novo grožnjo o strelskem napadu. Kako naj otrokom razložimo, da je vse pod nadzorom, če se grožnje ponavljajo? Kako naj jim rečemo, da so varni, ko nas same stiska pri srcu? Kako naj verjamemo v pomirjujoče besede, če v ozadju ostaja tišina - kdo stoji za tem in kdaj bo konec?