
Nobeno drugo mesto ni v tako občutljivem razmerju s svojim gledališčem, kot je Maribor. Vseh skupnih sto let je tako. Drug drugemu sta bila skozi čas seizmograf. Politični, kulturni prelomi so ne le oplazili, ampak temeljito zaznamovali gledališko dogajanje. Ko je bilo v dobri formi in je presevalo v nacionalni pa tudi mednarodni prostor, se je mesto rado kitilo s svojim teatrom. Ko je bilo v slabi koži, finančnih kolapsih, samoupravnih, kadrovskih krizah, sindikalnih pučih, je rado obračalo glavo stran. A ob obletnicah, ki so se zmeraj odmevno in ponosno praznovale, se vedno znova pokaže, kako je popkovina mesta z gledališčem močna. Nič je ni zrahljalo, kaj šele prekinilo.
Zgodovina gradnje in obnove mariborskega teatra je vsaj tako dramatična in medijsko spremljana kot zgodba o repertoarnih in vsebinskih prebojih, nacionalnih in mednarodnih prodorih našega edinega gledališča v mestu. Ki so ga prvotno zgradili mariborski Nemci s samoprispevkom. V vlažnih kleteh so bila med drugo svetovno vojno protiletalska zaklonišča, skladišča orožja, vojaški rovi, eden naj bi bil vodil celo do starega mostu čez Dravo.
Grešili smo sto let in zdaj vsi skupaj plačujemo davek za greh, je o SNG rekel Bojan Štih

Melita Forstnerič Hajnšek





