Iz Štajerca: Po izgubi službe v Elektrokovini preživetje našel v lončarstvu, danes je mojster te obrti

Bil je eden od mnogih, ki so se zaradi stečaja podjetja Elektrokovina čez noč znašli na cesti. Tam je bil zaposlen kot brusilec, z izobraževanjem ob delu pa se je usposobil še za orodjarja. "Treba se je bilo znajti, poiskati delo in preživljati družino. Nisem obupal in držal križem rok. V borbi za preživetje sem našel rešitev v lončarstvu. Že v rani mladosti sem med počitnicami, ki sem jih preživljal v Brunšviku, pridobival znanje o izdelovanju lončenih izdelkov na tradicionalni način. Dedek Jože Kozelj, znani slovenjebistriški lončar in pečar, me je uvedel v to obrt. Z njegovo pomočjo, znanjem ter mojo vztrajnostjo so tako nastali prvi lončeni izdelki na vretenu. Del dohodka za preživetje sem si tako ustvaril s prodajo lončenih izdelkov, ki sem jih prodajal na sejmih kot so Jurijevo, Ožbaltovo, Katarinino. Kupci pa so prihajali tudi na dom," pojasni Darko Kmetec, kako se je znašel po izgubi rednega mesečnega dohodka.

Izdeluje unikate

Toda s tem ni zaslužili dovolj za preživetje. Občasno je hodil z dedkom postavljat krušne peči in lončene kamine. Pri delu mu je stregel in se učil. Kasneje je tehniko izdelovanja krušne peči izpopolnil in začel tudi sam izdelovati pečnice za krušne peči in lončene kamine. Danes je eden redkih, ki izdeluje pečnice na tradicionalni način. Pečnice so unikati, ki jih oblikuje po željah strank. Marsikatera kmetija pa tudi novejša hiša na Pohorju in širše na Dravskem in Ptujskem polju se lahko pohvali s kaminom, krušno ali lončeno pečjo izpod njegovih rok. "Dandanes se spet vse več ljudi odloča za krušno peč. S tem ubijemo več muh na en mah. Zadiši po kruhu in drugih dobrotah, grejmo se, občutimo toplino domačnosti in ne nazadnje ohranjamo našo kulturno dediščino," pokomentira.

Kmetec razloži, da mora biti za lončarstvo glina zelo fina, ne premehka, ne pretrda. Najbolj pomembna je sušenje izdelkov in peč za žganje, kakor tudi sam postopek žganja. Izdelki se žgejo dvakrat pri temperaturi nad 900 stopinj Celzija. Po prvem žganju še sledi glaziranje pri višji temperaturi, ki daje izdelkom obstojnost in lepši videz. Kot pravi mojster je vse peči izdelal sam, od primitivne poljske peči, returke do sodobne električne peči, kar omogoča hitrejšo izdelavo izdelkov.

Poklic počasi izginja

Ukvarja se torej z eno najstarejših rokodelskih obrti – z lončarstvom in pečarstvom, svoje znanje pa posreduje tudi mlajšemu rodu. Odzval se je tudi povabilu osnovnih šol in vrtcev, kjer je otrokom prikazal način izdelovanja lončenih izdelkov na vretenu. Otroci so sprva samo opazovali, kako nastajajo izdelki iz gline, nato pa so se še sami preizkusili. Kaj ga navdihuje, da vztraja pri lončarstvu? "Veselje do ustvarjanja, ki je po eni strani poklic, predvsem pa hobi. Iz zemlje, z zemljo, v zemljo, tako bi lahko opisal pot mojih izdelkov, ki so ekološki in ne onesnažujejo okolja. Zadovoljen sem, ko je delo dobro in pošteno opravljeno, ko se ob prvem kurjenju peči zbere vsa družina in uživa v opazovanju in poslušanju prasketanja ognja v peči ali kaminu. Žal ni interesa, da bi se to znanje in izkušnje prenašalo na mlade. Tako poklic lončarja in pečarja počasi izginja," pojasni sogovornik. Nedavno je sodeloval v projektu Roko-delci, kjer v filmu prikazuje izdelovanje glinene posode.

Posebej lep spomin ima na dogajanje ob prenavljanju doma društva paraplegikov Podravja v Oseku pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Stara krušna peč je bila tako dotrajana, da je ni bilo možno več uporabljati. Takratni predsednik društva Alfred Lasetzky ga je prosil za obnovo. Da je delo hitreje steklo, je s pomočjo prijateljev in znancev izdelal novo krušno peč. Ves potrebni material od zidakov do pečnic ter vso njihovo delo je bil njihov prispevek ljudem, ki jih je kruta usoda priklenila na invalidski voziček. Za zahvalo so jih povabili na vsakoletno tradicionalno golažijado, kjer so tudi prvič pekli odojka v novi krušni peči. Bili so neizmerno hvaležni za to humano gesto.

61-letni Darko, ki je rojen v Mariboru, del otroštva pa je preživel v tujini, kjer sta starša delala, je pred tremi leti kupil hišo v Gruškovcu pri Cirkulanah, od koder v lepem vremenu sega pogled preko Donačke gore, Pohorja in Kamniških planin vse do Koralp v Avstriji. Zaposlen je v Mariboru kot hišnik pri Zvezi prijateljev mladine, kjer je tudi sodeloval pri tehnični izvedbi najlepše ograje v mestu v obliki petindvajsetih zanimivih (tudi interaktivnih) hišk.

Njegova velika ljubezen je tudi slikanje z oljem na platno, s katerim si je služil kruh v času brezposelnosti. Navdušuje se za šport. Rad se kam popelje z motorjem, smuča, igra tenis. Vedno išče nove poti in izzive. Meni še, da se danes zavrže veliko uporabnih stvari, ki jih je z malo truda in domišljije možno popraviti, obnoviti in jim vdihniti dušo, da stari predmeti na novo zaživijo. Ob vsem tem pa si želi predvsem, da bi mu zdravje služilo, da bo lahko čim bolj dolgo delal vse stvari, ki ga veselijo in bogatijo.