Pokončnost in sprenevedanje

Prva velika vladna afera, ki se je razvila iz obračuna med nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in premierjem Robertom Golobom, je prinesla pomembne premike v javnem mnenju. Če je sedanja vlada še pred tremi meseci uživala rekordno, skoraj 60-odstotno podporo, je ta ob popolni in nenadzorovani eskalaciji spora med Tatjano Bobnar in Golobom opazno splahnela. Ne samo, da vlado po novem podpira manj kot polovica vprašanih, delež njenih kritikov je največji, odkar je nastopila svoj mandat. In več kot očitno dobršen del javnosti verjame navedbam nekdanje ministrice Bobnarjeve, da sta bila s šefom policije tarči političnih pritiskov in kadrovskih apetitov predsednika vlade po obvladovanju policije. Kot smo mimogrede izvedeli prejšnji konec tedna, taista policija vodi tudi predkazenski postopek zoper Gen-I in Goloba.

A vrnimo se na politični parket. Da je Bobnarjeva v javnosti po svojem odstopu bolj priljubljena kot takrat, ko je bila na položaju, niti ni presenetljivo. Čeprav je ostro in na odprti sceni obračunala z Golobom kot s predsednikom vlade, zna namreč svoje besede izbirati skrbno in premišljeno. Ob slovesu od državnega zbora je navedla citat italijanskega protimafijskega sodnika Falconeja, s čimer je ponazorila, da se od ministrske funkcije poslavlja z dvignjeno glavo. V sporu z Golobom je potegnila kratko in na koncu odstopila, a je dosegla moralno zmago – ohranila je svojo pokončnost. Golob ji na drugi strani v tem pogledu ni bil kos. Najprej je potreboval teden dni, da se je sploh odzval na afero, nato pa je kot po tekočem traku naštel tri popolnoma različne razloge za odstop ministrice. Začel je z očitki glede njegovega varovanja, nadaljeval z razpredanjem o depolitizaciji policije, vmes je dodal, da je ministrica odstopila, ker da se je znašla v osebni stiski. S svojim sprenevedanjem si je naredil medvedjo uslugo, saj je na vrhuncu svoje politične moči, ki jo je dodatno utrdil z zmago na referendumih, izpadel neprepričljivo in nekredibilno.

Volivci mu tega za zdaj še niso zamerili, a ne gre spregledati, da se je koalicija tresla zgolj in izključno zaradi notranjih razprtij v Gibanju Svoboda. Civilna družba, ki je Golobu pomagala tlakovati pot do zmage na volitvah, je bila do vlade do zdaj prizanesljiva, tudi ko je šlo za spor z Bobnarjevo, a se je zdaj aktivirala zaradi razpadanja javnega zdravstva. Brez izbranega osebnega zdravnika je pri nas že več kot 130 tisoč ljudi, od tega več deset tisoč otrok. Treba je ukrepati - in kakšno naključje, za zdravstvo je v vladi zadolžen minister iz vrst Gibanja Svoboda, ki je v pol leta naredil že kar nekaj napak. Svoje je zagrešil tudi Golob, nosove so že vihali tudi koalicijski partnerji iz SD in Levice, a se zaradi tega niso pretirano pritoževali. Bi pa od največje vladne stranke pričakovali, da bodo znotrajstrankarske spopade potisnili v ozadje ter pričeli delati za državo in ljudi. Začnejo lahko pri reševanju javnega zdravstva.