(MB-TEDEN) Zanka krvodajalstva

Krvodajalstvo, kot mnogo drugih področij, že čuti boleče posledice epidemije. Krvodajalske akcije, ki predstavljajo osrednje gonilo širitve baze krvodajalcev, so v času korone skorajda zamrle. Ali pa so se morale toliko preoblikovati, da od njih ni več enakega učinka. Ni več spontanih odločitev za darovanje mimoidočih, vse je načrtovano in terja mnogo več angažmaja posameznika za odločitev o darovanju krvi - ki pa, resnici na ljubo, ni enostavna.

Krvodajalstvo je sicer zapadlo v recesijo že pred covidovim udarcem. Gre pač za sistem, ki temelji na altruizmu, humanitarnosti in sočutju, ki težko prodirajo v dobi povzdigovanja individualizma, tekmovalnosti in storilnosti na eni strani ter družbene apatije na drugi. Hkrati je tudi na tem področju v naši soseščini vzklil paralelni, s kapitalom vodeni sistem zbiranja krvi oziroma krvne plazme. Ta pod krinko dobrega namena, saj gre vendar za izdelavo prepotrebnih zdravil, temelji na izkoriščanju ekonomsko ranljivejše populacije. Teh 20 evrov, ki jih podjetje plača posamezniku za njegovo plazmo, se seveda ne more primerjati z vrednostjo vrečke krvi, ki nekomu reši življenje. Lahko pa tistemu, ki jih prejme, omogoči plačilo najosnovnejšega. In v tem je zanka. Rešujemo sebe, ne drugih. Začarani krog. Ker je preveč ljudi na robu, je premalo ljudi za druge. Ob tem, da si je lažje potešiti vest z nakupom humanitarnih piškotov, kot si vzeti čas, darovati pol litra svoje krvi in biti omotičen še ves popoldan.

Prav zato je ideja, da bi krvodajalstvo začeli reševati v podjetjih, kjer so ljudje, ki imajo zaposlitev in s tem zagotovljene določene ekonomske pogoje, še kako na mestu. Kot pove glavni akter mariborskega Rdečega križa, je družba za reševanje gospodarstva naredila že veliko. Njihov kapital ni le posledica delovanja šefov, ampak ob neprecenljivem delu zaposlenih ne nazadnje tudi rezultat družbe, ki jim to omogoča. Seveda tudi podjetnikom v zdajšnji draginji še zdaleč ni lahko. In veliko je odvisno od njihove izvirnosti, sposobnosti in marljivosti. Toda ali je res tako težko en popoldan v letu zavihati rokav in 15 minut sedeti v družbi prijaznih sester v centru za transfuzijsko medicino? Seveda imajo vsi gospodarstveniki za to dejavnost le lepe besede. Da preidejo od besed k dejanjem, pa se praviloma zgodi le takrat, ko kdo od vodilnih sam doživi situacijo, ko potrebuje kri, ali jo potrebuje kdo od njegovih bližnjih. Veliko je odvisno tudi od angažmaja posameznikov v podjetjih, ki so hkrati podporniki ali aktivisti Rdečega križa. Sistem pač sloni na dobrodelnosti in je kot tak prepuščen izvirnosti humanitarcev, ki so ob tem preplavljeni z drugimi težavami.

Zato je čas, da se znotraj krvodajalske stroke in akterjev zgodi skupni premislek o rešitvah. Morda tudi o tem, kaj bi potrebovali od države, ki mora ne nazadnje poskrbeti za varne zaloge krvi, da bi krvodajalstvu v novi realnosti naše družbe dali nov zalet in preprečili točko zloma krvodajalskega sistema. Če enkrat zmanjka krvi, bo prepozno. Kupiti v Avstriji krvi ne bo mogoče.