Predvolilna kampanja prehaja v sklepno fazo, politično ozračje pa je dober teden dni pred volilno nedeljo močno razgreto. Družbena omrežja so pričakovano postala osrednji oder za izvajanje političnih manipulacij brez celotnega konteksta, kar se dogaja tudi v drugih evropskih državah. Tajne in nezakonite prisluškovalne operacije, ki v največji meri zaznamujejo zaključek kampanje, škodijo ugledu celotne politike, kolikor ga je še ostalo. Kolateralna žrtev so posamezniki, ki so se naivno ujeli v pasti sodobnega predvolilnega boja.
Namen objave kočljivih posnetkov tik pred volitvami je nedvoumen in skrbno organiziran. Neznani avtorji poskušajo očrniti vladajočo garnituro in okrepiti desnico, pri čemer je nemogoče izključiti poskuse tujega vmešavanja v volilne procese v Sloveniji. Upor proti tovrstnemu načinu političnega obračunavanja najnižje ravni, ki poteka na podlagi vprašljive verodostojnosti posnetkov in njihovih avtorjev, je možen samo z množično volilno udeležbo ter ustrezno reakcijo organov odkrivanja in pregona, ko gre za najbolj občutljive vsebinske dele prisluhov. Režiserji umazane kampanje se naprezajo, da bi afera s prisluhi delovala uničujoče predvsem za Svobodo, toda na koncu ima lahko zgodba tudi nasprotni učinek.
Bomo na ravni družbe legitimirali nelegalne vdore v zasebnost?
Smo v zajetih prisluhih, ki so mestoma nerazločni, vulgarni in večinoma predstavljajo osebna mnenja, izvedeli kaj bistveno novega? Je v Sloveniji res skrivnost, da ima predsednik vlade izrazit vpliv? Je skrivnost, da je Milan Kučan pomemben politični akter, Zoran Janković pa nedotakljiv pred roko pravice? Če na ravni družbe normaliziramo javne objave delno zmontiranih zasebnih pogovorov posameznikov, ki uradno niso več del političnega sistema, legitimiramo nelegalne vdore v polje zasebnosti, kar je v nasprotju z javnim interesom in človekovimi pravicami. Od tu naprej je dovoljeno vse. V tem okviru lahko postane neproblematično tudi grmenje Janeza Janše o nezakonitem in neveljavnem predčasnem glasovanju, s čimer opozicija krepi dvom o pošteni izvedbi volitev in si po vzoru ameriških republikancev utira pot za razvoj povolilnih teorij zarot v primeru poraza.
Tovrstna predvolilna igra slovenski politični prostor načrtno odmika od bistvenih vprašanj o nadaljnjem razvoju in načinu vodenja države. Ko gre za vsebino, velja poudariti, da sta politična bloka vendarle vzpostavila dovolj jasne konceptualne razlike. Televizijska soočenja so med drugim razgalila sredinsko iluzijo Anžeta Logarja, ki se pod pritiskom kampanje vrača v Janšev objem. Če desne stranke na volitvah osvojijo večino, bodo Demokrati postavljeni pred lažno dilemo glede vstopa v vlado pod okriljem SDS. Neoliberalni Logar vse bolj spoznava, da na sredini zanj ni zadostnega prostora za preboj, saj ljudje niso pozabili, da se je četrt stoletja kalil v SDS. Ko napoveduje, da bo vodil prihodnjo vlado, ponavlja napake Vladimirja Prebiliča, ki je očitno precenil svoje zmožnosti in bo za vstop v parlament potreboval čudež. Odločilni dnevi pred volitvami bodo prinesli večjo pozornost glede boja za zmago med največjima strankama, vedno več prerivanja pa je pri potegovanju za tretje mesto, ki ga predvsem zaradi izpiljenih nastopov Luke Mesca na soočenjih naskakuje tudi skupna lista Levice in Vesne.
Tokratne volitve so veliko bolj nepredvidljive kot pred štrimi leti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
