(KOMENTAR) Samopašnost delitve in porabe evropskega denarja

Opozorila revizorjev Evropskega računskega sodišča, da ni ustreznega nadzora nad porabo denarja iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost, ne bi mogla biti objavljena ob bolj pravem času, kot je zdaj. Apetiti funkcionarjev Evropske komisije in političnih elit v državah članicah, da bi enako samopašno delili in porabljali davkoplačevalski denar tudi po letu 2027 iz naslednjega večletnega finančnega okvirja, so namreč zelo veliki. Revizorji to tudi dajo vedeti.

Načrtov za povečanje izdatkov za obrambo oziroma financiranje proizvodnje za vojaške namene, pa zelenega prehoda, ki bi bil brez ogromnih subvencij že pokopan, po sedanjih pravilih za financiranje proračuna EU namreč ni mogoče izvesti. To, da v tej blagajni ni denarja za obsežne subvencije za financiranje ukrepov za opustitev rabe zemeljskega plina in nafte ter prehod na izrabo energije sonca in vetra, je ključni razlog, da so po nasvetih finančnih skladov leta 2021 skrojili sklad za okrevanje, ki ni del proračuna EU. Ta sklad v Bruslju polnijo izključno s sposojenim denarjem.

Ker je večina držav članic prezadolženih, kredite v njihovem imenu najema Evropska komisija. Del tega denarja jim daje kot nepovratna sredstva, del pa kot posojila. V vsakem primeru ga bo treba vrniti. Revizorji Evropskega računskega sodišča so jasni: vračale ga bodo prihodnje generacije evropskih davkoplačevalcev. Jasno so sedanjim davkoplačevalcem tudi povedali, da si je Evropska komisija s podporo voditeljev držav članic izposojo tega denarja zamislila povsem nerealistično. Davkoplačevalcem so prodajali zgodbo, da je denar na finančnih trgih na voljo po nizki ceni in da se to ne bo spremenilo, zato je treba izkoristiti priložnost in ta "poceni denar" vzeti.

Podoben sklad v Bruslju zdaj pripravljajo za financiranje projektov za vojsko oziroma po njihovih besedah za obrambo. Pa tudi zeleno agendo vključno z digitalizacijo želijo z nezmanjšanim tempom nadaljevati tudi po letu 2027. Istočasno si Evropska komisija, v kateri sedijo neizvoljeni funkcionarji, pri odločanju prisvaja vse več moči. Najbolj očiten dokaz, da se tem osebam ni treba bati, da bi jim kdo stopil na prste, je sama predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Njen nahrbtnik z obtožbami o korupciji se ves čas polni, preiskave pa končajo v slepi ulici. Dokaz za to, da se pri porabi evropskih sredstev dela vse bolj po domače, so tudi vse številnejše preiskave zaradi sumov goljufij v različnih državah članicah.

Evropska sredstva niso nikogaršnji denar. To je denar evropskih davkoplačevalcev, ki so podjetja in posamezniki. Ti morajo trdo delati za to, da plačajo davke, s katerimi posredno prek vplačil držav članic financirajo proračun EU in po novem tudi zunajproračunske sklade, kot je sklad za okrevanje in bo obrambni sklad. Jasna pravila za porabo in ustrezen nadzor nad njo so zato nuja. Revizorji Evropskega računskega sodišča, ki opozarjajo na ohlapnost pravil in nezadosten nadzor, si zaslužijo vso podporo. Brez njih bi si elita v Bruslju lahko privoščila še več samopašnosti in se na račun davkoplačevalcev še bolj redila.