(KOMENTAR) Repriza okoljske sanacije Mežiške doline

Nekakšna protislovna popoplavna občutenja je zaznati na Koroškem v delu, ki zadeva neizbežnost ponavljanja okoljskega sanacijskega programa iz zgornje Mežiške doline ob širitvi v spodnji del doline in Dravograd. Na eni strani upanje in pričakovanje, na drugi sprijaznjenje, letargija. Nedojemljivo ostaja, kako silovito so poplave odnesle učinke poprejšnje okoljske sanacije. Stanje šoka je sicer minilo, čas pa terja ukrepe in učinke tako vlade oziroma konkretnih ministrstev kot občin. Za realno življenje v praksi vse teče prepočasi, še zmeraj ga upočasnjuje vzporedno življenje v mlinih birokracije, postopkov, procedur.

Okoljsko ministrstvo je relativno hitro pripravilo osnutek programa ukrepov sanacije, tudi osnove oziroma model zanj je iz preteklosti ne nazadnje imelo na dlani. Manj pa se predlog programa zdi celovit, še posebej je nedorečen na utečenih točkah nedorečenosti: kje drugje kot pri denarju. Država bi omejeno financirala, koliko točno, še ne vedo, občine pa glavnino, če ne kar celoto, pričakujejo od države. Če bo osrednji fokus predvsem na površinah, na katerih se zadržujejo otroci (javna igrišča, območja šol, vrtcev v petih občinah), in če bo za njihovo sanacijo potrebno celo desetletje, je ukrepanje vse prej kot to. Prej gre za prepočasno (pri)stopanje ob predolgih pripravah projektov. Seveda so za nujnost pristajanja na trajanje krive tudi objektivne razmere: projektantov za vse, s čimer se je treba spopasti na popoplavnem terenu, preprosto ni dovolj. Niti izvajalcev. Vse je del širšega in kompleksnega konteksta. 

Težke kovine v degradiranem okolju bodo o(b)stale še dolgo, gre - kot je šlo tudi v osnovi pri izpeljavi prvega petnajstletnega in z izdatnim državnim denarjem podprtega sanacijskega odloka - predvsem zato, koliko in kje ter kako njihove negativne vplive na zdravje ljudi omejiti in obvladovati. Prašenje v ozračju ob gradbenih delih ostaja izdatno in bo v pričakovanem vročem poletju gotovo eden od nenehnih vplivov na ljudi. Mokro čiščenje je zato najmanj, kar mora ostati stalnica, pa naj se zdi še tako banalna. Možnosti izdatnejšega asfaltiranja cest v sklopu novega programa seveda ni pričakovati, kar je po svoje logično. Polemično utegne biti ob dilemi, kam z izkopano onesnaženo zemljino, ki naj bi jo po predlogu odložili na območju koroških občin, te pa v pripombah že izpostavljajo, da za to nimajo lokacije in bi se je želele znebiti. Kam in kako ter kdo bi jo potemtakem sprejel in za kako ceno, pa je že drugi zalogaj, prav gotovo težko premostljiv. Nobeno okolje ne bo pripravljeno sprejeti onesnaženja od drugod, naj bo še tako regulirano na nadzorovanih odlagališčih.

K sreči, in kar je pomembno, so popoplavne analize pokazale, da najmlajši, pri katerih ravenski NIJZ redno preverja vsebnost svinca v krvi, niso preobremenjeni ali vsaj ne bolj obremenjeni s svincem. Že leta, tudi ob učinkovitih ukrepih, vrednosti padajo. A hkrati - tu pa je letargični del - sta odziv in motivacija staršev za testiranja otrok slabša, s tem pa tudi celovitega pregleda ni. Kar verjetno kaže, da se prav vse slej ali prej normalizira in sprejme.