(KOMENTAR) Obrazi prostovoljstva

Več poudarkov v nacionalnem tednu prostovoljstva izpostavlja, kar se pogosto zdi samoumevno, a vendarle nikoli ni: medsebojna pomoč, razumevanje v skupnosti, (so)delovanje za skupno dobro, spoštovanje, srčnost, ne nazadnje tudi zavestno in načrtno namenjanje časa in energije ter s tem tudi osmišljanje. Peter Jazbec, vodja bukvarne in eden od prostovoljcev iz Koroške, ki je tudi koordinator prostovoljcev, je v teh dneh v enem od pogovorov s prostovoljci za Mrežo regionalnih stičišč nevladnih organizacij poudaril, da z udejstvovanjem za skupno dobro največ odnese ravno tisti, ki prispeva največ. In dodal še opažanje, da je skozi pomoč prostovoljcem sam postal boljši človek, tako v odnosu do drugih kot do sebe. Morda je to mikro sporočilo iz lokalnega okolja v kontekstu današnjega globalnega sveta vojn in konfliktov, v katerem smo lahko vse bolj hvaležni, da živimo v miru in da lahko kaj svobodno storimo za sočloveka, a vendarle: nikakor ni brez smisla. Za več sožitja si je vselej, zlasti v razmerah svobode in miru, mogoče prizadevati in dobro je, če prepoznamo, da imamo izbiro.

Kadar ni izrednih razmer in večjih katastrof, kot so bile uničujoče poplave, je v vsakdanji utečenosti prostovoljno delo manj v ospredju, tudi v medijih. Je ena delujočih stvari, brez katerih si družbe niti ne moremo več predstavljati, hkrati pa vseeno tudi nekako ob robu, kot velja za vse, kar očitno dobro deluje. Pri Večeru redno sodelujemo na vsakoletnem natečaju Slovenske filantropije in Društva novinarjev Slovenije za najboljšo objavljeno prostovoljsko zgodbo, predvsem zato, ker ob številnih izstopajočih temah pozornost še skušamo držati in ohranjati na področjih, ki štejejo predvsem po človeških plateh, ki poganjajo našo družbo bolj, kot se nam zdi, in ki predvsem dajejo veljavo ljudem, posameznikom. Tudi zato smo počaščeni, da so po lanskem prepoznanju in posebni nagradi ob objavah o krvodajalstvu in hkrati tudi angažmaju zaposlenih pri krvodajalskih akcijah tokrat nagrajene mlajše novinarske kolegice ob povezavi z izkušenimi, ki so spisale serijo Obrazi prostovoljstva. Seveda so zanjo v prvi vrsti zaslužni prostovoljci na terenu, predani vrsti področij, predvsem skrbi za dobrobit(i) ljudi in živali, ki so jih predstavile. Da tudi medgeneracijsko sodelovanje ni le fraza, dokazujejo konkretna sodelovanja med mlajšimi in starejšimi; skrb za starejše brez prostovoljcev sploh ne bi bila mogoča. Tudi novinarstvo je torej lahko boljše, ko temi, kot je prostovoljstvo, izriše konkretne obraze in se nek način zavzame za prave stvari in ko tako tudi neguje empatijo.

Zlasti v nevladnih organizacijah v tem tednu, ko so v ospredju prepoznani in nagrajeni angažmaji številnih prostovoljcev, pa tudi občin in javnih zavodov ter šol in dijaških domov, ki spodbujajo prostovoljstvo, izpostavljajo tudi pomen sprejetja strategije prostovoljstva do leta 2030. Kot so poudarili pri Slovenski filantropiji, pričakujejo, da bo strategija začrtala smeri, kako še trdneje povezati prostovoljski utrip z razvojem skupnosti in trajnostnim mirom. Prav je, da je prostovoljstvo strukturirano tudi z zapisano strategijo, predvsem pa naj se tudi strateško prepozna.