V soboto zvečer se v Ljudskem vrtu ni zgodil le nogometni škandal; zgodila se je kapitulacija kluba, ki je nekoč veljal za vzor organiziranosti in športne odličnosti. Obračun Maribora in Olimpije ni bil derbi, ni bil dvoboj dveh rivalov, ki se je končal predčasno, ampak prikaz vsega slabega, kar se je pod Kalvarijo kopičilo zadnja leta. Vijoličasti prvič po letu 2008 ostajajo brez evropskih tekmovanj. Še zadnjo možnost za preboj v Evropo so svojemu klubu vzeli kar navijači. In če smo povsem iskreni: s takšno podobo, tako na igrišču kot na tribunah, si NK Maribor Evrope niti ne zasluži.
Kontrast večera je bil boleč. Že pred prvim sodnikovim žvižgom so na igrišče stopili upi iz selekcij U15 in U17, ponosni državni prvaki, ki so poželi zaslužen aplavz lepo zapolnjenega stadiona. Dve uri kasneje so morali isto zelenico predčasno zapustiti njihovi (mnogi preplačani) starejši kolegi - ti jim glede na igre in odnos v tej sezoni ne morejo biti vzor -, ker so njihovi lastni navijači Ljudski vrt zavili z dimno zaveso, igralce pa so na igrišču zamenjali policisti.
Kontrast je bil boleč
Navijaško divjanje je sprevrženo, a obenem simptomatično. Šlo je za sproščanje frustracij zaradi slabih rezultatov in kaotičnega vodenja kluba. Potrditev, da je klub na točki, kjer ni bil že vsaj dve desetletji, je bil odhod trenerja Feđe Dudića v tednu derbija. Že četrta zamenjava trenerja v eni sezoni. A treba se je vprašati tudi: kje se konča navijaška ljubezen in kje se začne ugrabitev kluba? Dejstvo, da je del navijačev na tribunah in družbenih omrežjih celo pozdravljal navijaško prekinitev tekme kot "pravi protest", je skrb vzbujajoče. Če je prižiganje in metanje pirotehnike (med nogometaše) edini način komunikacije, potem je dialog v nogometnem Mariboru mrtev. Ob vsem tem kaosu je umanjkalo kakršnokoli jasno sporočilo - videli nismo nobene protestne parole, nobene artikulirane zahteve, zgolj slepo uničevanje dogodka, ki naj bi bil nogometni praznik.
Organizacija tekme je bila slaba. Kako je mogoče, da na stadion, kjer se izvaja poostren nadzor, navijači prinesejo toliko pirotehnike? Policijsko poročilo o zasegih pirotehnike pred tekmo je le pesek v oči. Še večji organizacijski (in moralni) poraz pa je dejstvo, da organizator ob ponavljanju kršitev ni izpraznil južne tribune. Zakaj ne? Odgovor je na dlani: organizator bi tvegal še večji kaos, vodstvo kluba in navijaška skupina pa sta se v zadnjih letih zbližala. Ko klub postane talec lastnih "najzvestejših privržencev", izgubi avtoriteto in ne more vzpostaviti reda. Strah pred še hujšimi posledicami in morebitnim maščevanjem navijačev je paraliziral tiste, ki bi morali zaščititi ugled institucije.
In na kakšni točki je najtrofejnejši slovenski nogometni klub? Maribor danes nima trenerja, nima vodstva z nogometnim znanjem in, kot kaže, nima niti nadzora nad dogajanjem v svojem domu. Poraz z 0:1, ki bo verjetno za zeleno mizo postal 0:3, je le pika na i rezultatskemu prostemu padu, ki je posledica slabega športnega vodenja kluba. Dejstvo, da bo Ljudski vrt prihodnje poletje sameval brez evropskih tekem Maribora, je neposredna posledica dolgotrajnega zatiskanja oči pred težavami, ki so se kopičile na Mladinski 29. Klub očitno potrebuje popoln reset. Potrebuje vodstveno strukturo, ki bo razumela okolje in ga ne bo podcenjevala, ljudi, ki bodo imeli nogometno znanje, in ljudi, bodo sposobni potegniti ločnico med navijaško podporo in huliganizmom.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
