Po letnem načrtu Dijaške skupnosti Maribor bi se meseca aprila in maja intenzivno ukvarjali z organizacijo in izvedbo dogodkov maturitetnega meseca - priprav na maturo, na katerih bi dijakom želeli omogočiti možnost dodatnega pregleda maturitetne snovi in napotkov, ki jih ne prejmejo v šolskih klopeh. Tako bi na uvodno dejanje mature, ki bi nas čakalo v prihodnjih dneh, bili bolje pripravljeni. Na milost ali nemilost pa nam je novi koronavirus na pot izobraževanja in mladinske participacije ustvaril nekaj več preglavic in ovir. Organizacija dogodkov je že davno pozabljena rutina, k obširnosti preglavic maturantov pa so v preteklih tednih izdatno pripomogli pristojni organi, ki nas iz dneva v dan postavljajo v vse večjo negotovost.
Zdi se mi smešno, da smo množično komaj sedaj, v času krize, začeli izpostavljati neenakopravne pogoje med dijaki, šolarji. Kot vodji Dijaške skupnosti Maribor se mi je v preteklih dveh letih zdelo izredno pomembno izpostavljati ravno slednje - trditev brezplačnega šolstva v Sloveniji je zgolj iluzija, pod katero se prikrivajo takšne ali drugačne pomanjkljivosti sistema oziroma mnogokateri ekonomsko-gospodarski interesi.
Navsezadnje je tudi šolstvo v Sloveniji velik posel, na katerem že desetletja vlada monopolistična konkurenca.
(Pre)velikokrat se mi je v preteklih štirih letih dijaškega organiziranja zgodilo, da so na kopico dijakov, ki smo bili aktivni v našem mestu, gledali z velikim prezirom. Žrtvuješ svoje izobraževanje, čas in energijo. Zaradi takšnega delovanja neprestano izostajaš od pouka, obveznosti in možnosti. Ko pomislim, kolikokrat sem v upanju po spremembah šolske obveznosti opravljal na letališčih ali prevozih iz Ljubljane, mi zavre kri. Na koncu prizadevanj pa vedno naletiš le na dva možna odgovora. Prvi je, da te ozmerjajo, zaloputnejo z vrati in ti ne omogočijo priložnosti. Drugi pa, da te uvidijo kot odlično priložnost smehljanja in fotografiranja, ki se kasneje izkoristi v promocijske namene, a na žalost ne v prid dijaškega delovanja. Če povzamem, v svetu in sistemu, v katerem živimo in delujemo, lahko dijaki postanemo zgolj lutke, katerih mnenja se posluša zgolj do točke, ko ustreza pristojnim.
Enak primer lahko zelo dobro uvidimo v trenutni situaciji mature. Z vprašanjem o izvedbi ali neizvedbi maturitetnega izpita se mi zdi nesmiselno ukvarjati, saj je bilo na to tematiko v preteklih mesecih tako s strani odločevalcev kot tudi dijakov prelitih preveč praznih obljub.
Vem pa, da smo dijaki jezni, saj so pristojni naše lutkarstvo tokrat dovolili preko meje dobrega okusa in dobrobita, ki bi v prvi meri ustrezal našemu izobraževanju. Dejstvo, da v 25 letih sistema izvajanja mature niti na misel ni prišla alternativna možnost ali "plan b", pove dovolj. Izredno se veselim, če bomo maturo odpisali v zaščitnih maskah, a poudarjam, da se glasove sliši tudi skozi njih. To pa bo zgolj en dokaz več, česa smo dijaki sposobni.
Obdobje trenutnega koronavirusa se mi zdi enkratna priložnost, ki nam jo je podarilo vesolje, a se mi zdi, da je nismo sposobni in dovolj zrelo sprejeti. Prepričan sem, da ne bo več nič enako, ko bomo trenutno epidemijo premagali. Izobraževanje, študentsko organiziranje, sistem - menim, da prihajajo spremembe na vseh področjih. V kolikor se slednje ne bo zgodilo, pa vseeno apeliram na odločevalce, da v prihodnjih letih na dijake, mlade nehajo gledati s prezirom. Srčno upam, da bo vzpostavljen konstruktiven dialog z odločevalci in bo mlajšim generacijam lažje.
Ne zmorem pozabiti februarskega dogodka, ki smo ga v sodelovanju z Dijaško organizacijo Slovenije organizirali v Vetrinjskem dvoru in kjer smo udeležence povprašali, kakšnih sprememb si želijo. Predlogi so presenetili tudi mene, saj je razmišljanje dijakov v Mariboru tako zrelo in nikakor utopično. Neenakovredne razmere niso novost. Avtobusni prevozi, napake v sistemu štipendiranja, izključevanje dijakov splošne mature … Najbolj me je prizadela zgodba okoliškega dijaka, ki nam je zaupal, kako težko mu družina omogoča šolanje v Mariboru.
Žal pa kljub povabilom od odločevalcev na dogodku ni bilo nikogar, ki bi jim moral prisluhniti, nekoga iz vrst tistih, ki bi lahko kaj spremenili in mu za dobrobit dijakov ne bi bilo vseeno.
Če za konec povzamem svoja štiri leta srednješolskega izobraževanja in dijaške participacije in trenutno situacijo glede izvedbe mature: ogenj gori. Poglejte nas, tukaj smo in nikamor ne gremo. Končno nam omogočite priložnost, da dokažemo, da nismo neumni. Če se bo slednje zgodilo, vas bomo presenetili in skupaj bomo sooblikovali lepši jutri, v katerem situacij, kot sta letošnja matura in neenakovrednih razmer izobraževanja, ne bo.
