Po sedmih letih od ustanovitve start-upa lahko ekipa podjetja Simarine, v kateri je Jaro Žuraj eden ključnih partnerjev, odgovoren tudi za poslovanje s tujino, marketing in še kaj, že nekoliko uživa sadove začetnega angažmaja. A pot do tega, da so postali uspešno podjetje, najprej v navtiki in nato še v karavaningu, kamor so prodrli z uporabnimi in estetskimi zasloni, ki prikazujejo stanje akumulatorjev, rezervoarjev in drugih za vožnjo pomembnih parametrov, ni bila enostavna. Njihovi začetni vložki se niso toliko merili v denarju, temveč predvsem v delu, ki ga je nekdo opravil, in času, ki ga je temu posvetil. “Nismo delali osem ur, nismo imeli prostih vikendov in praznikov. Še sedaj je velikokrat tako, da moraš delati preko okvirjev. Toda gre zgolj za vprašanje, ali bo nekaj narejeno ali ne bo. In če gre za ključno zadevo, je bistveno pri tem, kdo ima ta znanja, in s tem se tudi meri vrednost tega v podjetju,” razlaga osnovno načelo delovanja v podjetju s šestnajstimi sodelavci.
Neuspeh je še zmeraj tabu
“V Sloveniji je še zmeraj prisotna miselnost, da ima podjetnik veliko denarja, a v start-up svetu ni tako. Na začetku delaš za zelo malo denarja ali zastonj. Toda delaš zato, da boš čez čas lahko delal manj, ker boš dobil več. V javnosti je sicer slišati predvsem o uspešnih start-up podjetjih, a veliko večjemu številu se ne uspe obdržati, kvečjemu dvema od desetih,” pove. Tudi sam je pred tem doživel neuspeh v drugih poslovnih zgodbah, ki jih je opravljal že ob študiju. A je šlo ob tem za pomembno nabiranje izkušenj, ki so mu pri nadaljnji poti v svetu podjetništva zelo pomagale, izpostavlja. “Ideja, ki se ti porodi, je samo dva odstotka celote, 98 odstotkov je nato realizacija. Zato je zelo pomembno, da imaš že izkušnje s prodajo, računovodstvom, upravljanjem s kadri, da veš, kako boš to proizvedel. Te zadeve so v različnih podjetjih iste, zato je dobro, da že imaš nekaj znanja. To je bil moj tretji projekt, tako da smo že vedeli, kje lahko zgrešimo. Tega, da ti ni uspelo, sicer v Sloveniji ne slišijo radi, v nasprotju z ZDA, kjer te vprašajo, kje ti je že spodletelo, ker potem vedo, da ti ne bo več. Pri nas pa je neuspeh še zmeraj tabu tema.”
Svoje življenjske poti ni imel začrtane že takoj ob koncu srednje šole. Po zaključku II. gimnazije Maribor se je spogledoval z arhitekturo, ekonomijo in se na koncu odločil za pravo, kar je torej precej oddaljeno od tega, kar počne sedaj. “Ob študiju sem se ves čas za hobi ukvarjal z elektroniko, računalništvom, IT-tehnologijami. Kot študent sem prevajal na primer tehnične priročnike tudi za Yamaho, delali smo podnapise za filme, kasneje sem že imel svoj s.p., potem smo se vrgli v IT-projekte spletnih portalov za muzeje, turizem. A takrat še nismo imeli dovolj informacij in znanja, kako pridobiti finance, kako vse skupaj izpeljati v poslovnem smislu, to pride z izkušnjami,” pove o začetkih.
Pri slednjem je zelo pomembno podporno okolje, ki pa je pri nas zelo dobro, pove. “Lahko smo veseli, da imamo v Sloveniji tako dober podporni sistem. Od Tovarne podjemov, podjetniškega inkubatorja Univerze v Mariboru, do agencij na nacionalni ravni, finančnih spodbud oziroma subvencij, ki so na voljo. Mi smo leta 2014 ustanovili podjetje in se vključili v Tovarno podjemov, kjer se mrežiš, da prideš do ključnih kontaktov v poslovnem svetu, se naučiš, kako se prijaviti na razpise, ki niso enostavni. Izveš, kako svojo idejo predstaviti, kaj so finance ... Ogromno se naučiš od strokovnjakov, ki predavajo na delavnicah, in navsezadnje te ti povežejo s pravimi kontakti. Brez vsega tega bi bilo zelo težko,” pojasnjuje.
"Ključno je, da ponudiš uporaben, všečen izdelek"
Zanje je bila prebojna udeležba na konferenci v Nemčiji, da je nato pred tremi leti TQ Group v Simarine vstopil s 25,1-odstotnim lastniškim deležem. Gre za podjetje z 250 milijoni evrov letnega prometa. Brez tega partnerstva bi se kot start-up težko širili zgolj z lastno prodajo. “Lahko smo jih spoznali, ker smo dobili priložnost, ko so v Slovenskem podjetniškem skladu, Tovarni podjemov, ABC Acceleratorju in Tehnološkem parku Ljubljana izbrali najbolj perspektivne start-upe s posameznih področij, da smo se predstavili potencialnemu partnerju. Brez te podpore bi zelo težko prišli neposredno v stik z njimi. So strog partner, ampak nam dajo vso razvojno svobodo. Imamo namreč še veliko načrtov za nove izdelke, ob tem smo osredotočeni tudi na sedanje proizvode,” doda. O prodaji podjetja v celoti ta čas še ne razmišljajo, niti za to nimajo časa, ker so toliko vpeti v razvijanje novih zadev.
Pomembna podpora družine
Ob tolikšni vpetosti v delo je potrebna tudi podpora doma, pri partnerju, v družini, dodaja. To je imel že v študentskih časih, ko torej fakultete ni zaključil v običajnih rokih. “Proti koncu ‘faksa’ sem že imel vizijo, kaj želim početi, in temu primerno sem nato tudi vlagal energijo v študij, ko sem spoznal, da se ne vidim kot odvetnik, tožilec ali sodnik. Starši so me ves čas bodrili, da moram doštudirati, tudi sam sem to želel. Sedaj ugotavljam, da mi to znanje zelo koristi, fakulteta da tudi določeno širino, spoznaš določen krog ljudi. Velikokrat imam opravka s pogodbami, zato mi to zaledje zelo pomaga. Res sem imel srečo, da so starši vztrajali, me podpirali. Ker vsak ima v šoli, pri študiju vzpone in padce, zato je v redu, da je ta spodbuda od doma,” meni.
Kako pa je nato nekdo, ki prej ni imel niti motornega čolna, pristal v teh “vodah”? “Začetek je prav smešen. S prijateljema iz otroštva in bratrancem smo med našimi druženji zmeraj debatirali. In bratranca, ki pa je imel čoln, je zmeraj jezilo, da ni imel dobre naprave, ki bi merila nivo goriva, oziroma je bila ta zelo draga. Rekel je, da si jo bo sam naredil. Je res zelo nadarjen elektronik. Druga dva sta bila programerja, jaz sem pravnik, ki sem torej že imel nekaj izkušenj s start-upi,” pove o začetkih. V dveh mesecih so ustanovili podjetje.
Od začetne ekipe sta v Simarinu ostala dva. Poleg direktorja so še trije prokuristi, niso pa več vsi od šestnajsterice tudi solastniki podjetja. “Ko še nimaš prihodkov, je ključno delo, znanje nekoga je takrat njegov glavni prispevek, ker za to niti še ne moreš plačati strokovnjaka. Ko podjetje že dela in ni treba skrbeti, ali plača bo, potem ni treba, da so novi sodelavci soudeleženi z lastniškim deležem. Partnerstvo prinaša tudi delo in skrbi, zato se vsi niti ne želijo ukvarjati z lastniško-pravnimi posli,” pojasni. Za razvoj še zmeraj skrbijo povsem sami, tudi sestavo produktov, pri partnerjih naročijo zgolj nekatere komponente. So pa že precej naprej od začetne faze, ko praktično vsak počne vse. “Pri vseh start-upih je v začetku tako, da se ukvarjaš tudi z administracijo, pakiraš, pošiljaš, imaš sestanke, tudi čistiš. A moraš potem s širjenjem podjetja dela tudi bolj delegirati, najemati določene storitve od zunaj, sam pa početi tista ključna dela z dodano vrednostjo.” Kljub postopnemu širjenju pa torej ostajajo dovolj majhni, da lahko določeno zadevo od ideje do izvedbe pripeljejo zelo hitro, kar je v velikih sistemih zelo oteženo, dodaja. Je pa pri majhnih ekipah še toliko bolj pomembno, da imajo iste cilje, da vsak prispeva svoj del znanja, izkušenj. “Moraš se razumeti, saj greš na neki način v ‘vojno’, do konca moraš iti skupaj,” dodaja Žuraj.
Vztrajaj in delaj po najboljših močeh
Kaj je poleg ekipe še ključno za uspeh v poslu? Je to inovacija, nov izdelek na trgu? “Ni toliko pomembno, da izdelka še ni na tržišču. Danes redko uspe kaj takega. V večini gre za izdelke, ki so alternative oziroma izboljšave obstoječih, ki drugače rešujejo problem,” odgovarja Žuraj. Njihov prebojni izdelek je bil omenjeni merilnik, ki je sicer že obstajal. “Toda prej so bili to instrumenti, ki jih je razumel nekdo, ki se je spoznal na elektriko. Mi smo dodali zelo dober grafični vmesnik, ki nekomu, ki se sploh ne spozna na elektriko in druge tehnične zadeve, poda ključne informacije na razumljiv način. In dodali smo všečen dizajn. Ko uporabnik vidi, da je nekaj enostavno za uporabo in da mu je všeč, ga pritegne. Šele nato v ozadju vidi vse funkcije, ki smo jih prav tako razvili, denimo, da je enostavno za priklopiti, da izračuna še druge funkcije, da je to mogoče upravljati na daljavo ...”
Jaro Žuraj ima ob tem še eno podjetje, v katerem pa razvijajo, izboljšujejo različne produkte, ki so že na trgu. “Pri zadevi, ki se je lotiš, vztrajaj, da jo izpelješ do konca. Seveda ne boš na določeni fakulteti deset let, če ti ne gre. Toda če veš, kaj želiš, potem poskusi narediti to do konca in se ob tem vprašaj: ali sem naredil tako, kot bi želel, da nekdo drug naredi zame?” je njegov nasvet mladim, ki se odločajo za nadaljnjo študijsko oziroma poklicno pot. “In da se skušaš čim več naučiti od ljudi, ki že veliko vedo in ti lahko pomagajo. Da torej nisi prepameten in ne jemlješ zadev preveč zlahka. Tu in tam morda kak srečnež hitro in na lahek način pride do veliko denarja, a v večini primerov je pot do uspeha težka in dolga. A tudi če ne bo uspelo takoj, boš imel veliko od tega, ker se boš marsičesa naučil. Sam sem se iz propadlih ali neplačanih projektov naučil več, kot če bi opravil MBA-študij. Pomembno je torej, kaj potegneš iz tega, nobeno delo ni zaman, zagrizenost se zmeraj obrestuje.”
Obiščite spletno stran brez oglasov.
