(VEČER 80 LET) Vlado Šalamon: Otroci bi morali rasti ob časopisu, ob Večeru

Na dan, ko so 9. maja 1945 po mestu raznosili prve strani in na veliko razglasili, da je Maribor svoboden po nemški okupaciji, je tudi Mariborčan Vlado Šalamon prišel na svet. Rojstni dan ima na isti dan, ko smo časniku Večer začeli šteti številke. "Starši so mi povedali, da se je družina malo pred mojim rojstvom sicer umaknila iz Maribora k mamini sestri v Spodnjo Kungoto. Moja starejša sestra je bila takrat stara tri leta, jaz pa sem se torej rodil tam. Po koncu te tragedije, ki jo je doživel Maribor, smo prišli nazaj v mesto, na Studence, kjer sem tudi obiskoval osnovno šolo, mama je bila gospodinja, oče pa krojač," pripoveduje o svojem življenju.

Oče je imel obrt v prostorih posestnika Štuhca, ki je nato tam odprl pekarno, zato je oče obrt preselil na drugi konec Studencev, kasneje pa v Orožnovo ulico v središču mesta. V njihovi soseski na Studencih sta bila še gostilna Molan in trgovina Kraser, se spominja, kako so te lokale imenovali po priimkih lastnikov, ne po pravih imenih. Leta 1952 je dobil še brata. Stanovali so v večstanovanjski hiši s sedmimi stanovanji. Spomni se, da je bil pri vseh družinah zmeraj tudi Večer: "Raznašalec se je vozil s kolesom in prinašal časopis."

Ko sta potem z ženo Sonjo šla na svoje s Studencev, sta prav tako postala naročnika. Najprej so živeli nad nekdanjo lekarno na Glavnem trgu. Ko sta oba otroka, sin in hči, odšla na svoje, onadva pa sta bila tudi že upokojena, sta se ustalila na Pobrežju. Toda na ta naslov Večera v tiskani obliki nimata več naročenega, ker sta pogosto pri hčeri v Beli krajini. "Še zmeraj pa sem naročen na spletno izdajo. Ves čas sem imel Večer, še kakšno leto nazaj sem ga dobil tudi v Brežicah, kjer smo imeli vikend, v Beli krajini pa ga ne dobim, pa bi ga rad kupil. Predvsem imam rad sobotno številko, zlasti prilogo V soboto," je povedal Vlado Šalamon in ob našem obisku na mizo vendarle prinesel zadnjo sobotno številko. Ko sta z ženo v Mariboru, soboto tiskano izdajo obvezno kupita. "Rad imam kolumne, intervjuje in kakšne zanimivosti. Glavne novice in ostalo že tako sproti vidim na računalniku," pojasni. "Imam pa tudi prijazno sosedo, ki mi tudi prihrani kak svoj tiskani izvod, ko me ni, in mi ga potem posodi. Brati v tiskani obliki je namreč nekaj povsem drugega, vajen sem tako."

Tudi tisti prvi list, predhodnik današnjega Večera, ima shranjen. "Prvo številko sem dobil natisnjeno in v lepem tulcu za darilo. Kupili so mi ga moji dragi za 70-letnico, tako da imam tisto številko s Titom na prvi strani in napisom Maribor svoboden. No, pravzaprav tega niso kupili. Ko so naročili ta spominski izvod in povedali datum, so bili nato tako prijazni na Večeru, da so to podarili. Zelo lepa gesta," je dodal.

Kot lokalpatriot zameri prejšnjim lastnikom, da je podjetje Večer izgubilo svojo hišo, da so prodali stavbo, ki je simbol, ena od orientacijskih točk v mestu. "Od nekdaj, odkar pomnim, je bil Večer v tisti hiši, Mariborčani smo bili navezani na to. Tista hiša je Večerova in to je bil Večer. Zadnjič sem iskal, v katerih prostorih ste sedaj. In potem ga najdem tam zadaj v Tkalskem prehodu, kjer je precej neugledno," ocenjuje.

Za povrh je kritičen tudi do prejšnjih in sedanjih lastnikov, ki bi morali po njegovem mnenju podjetje razvijati, gledati na prihodnost, ne le na trenutne finančne učinke. "To odkrito povem, sedaj sem že dovolj star, da lahko to rečem. Še bolj pa me boli srce, kot slišim, da morajo novinarji, ki so dobri in ki imajo tudi Maribor gotovo radi, zaradi takšnih in drugačnih razlogov zapuščati svoja delovna mesta. Mislim, da to ni razvoj v pravo smer. To bi rekel tudi za katerokoli drugo podjetje in nasploh v Sloveniji o prodaji podjetij. Če že prodajajo, naj bo to resnemu kupcu, ne pa nekomu, za katerega ne vemo, ali so njegovi nameni dobronamerni. Pri tem sem res kritičen in to velja nasploh v Sloveniji," še komentira farmacevt po poklicu, ki je bil celotno delovno dobo zaposlen v Lekarnah Maribor oziroma nato v Farmadentu, ki so ga ustanovile Lekarne, in tam tudi dočakal upokojitev.

Svoje razmišljanje, kako bi se morala voditi podjetja, ponazori z razvojem Lekarn Maribor, ki so sicer javni zavod. A so prav tako na veliko vlagali dobičke v razvoj zavoda. Med drugim so kupili tudi nekaj stanovanj za svoje zaposlene. Sicer pa ustanovili Farmadent za veletrgovino z zdravili, nato še tudi tovarno zdravil Marifarm, ki pa je sedaj že v lasti tujcev. "Vedelo se je, da ne delamo samo za jutri, ampak tudi za pojutrišnjem, in da to ni samo za nas, ampak tudi za prihodnje generacije, za naše otroke in vnuke."

Kritičen je tudi do tega, kako danes otroci, mladi konzumirajo medijske vsebine. "Otroke bi morali vzgajati ob časopisu, ob Večeru, kakor smo bili mi vzgajani. Ne pa ob ekranu telefona oziroma računalnika. Če bi imel vnuke, bi gotovo kupil časopis in z njimi bral. Ker je to povsem drugačen občutek, nenazadnje moraš tudi možgane malo bolj vklopiti, vložiti trud, ne pa samo s prstom po zaslonu drseti. Saj tudi kaj preskočim, ne preberem vsega, ampak vendarle marsikaj preberem," še komentira. Pri vsebini ne izpostavi rubrik, ki bi jih bolj ali pa manj rad bral: "Kar mi je zanimivo, preberem."

Sicer pa je zadovoljen, da mu zdravje še služi, tako fizično kakor psihično. "Sedaj sem bil sicer na nekaterih pregledih, ampak to pač leta prinesejo. Vesel sem, da se lahko midva še tako pogovarjava in da še premagam stopnice v drugo nadstropje. In predvsem, da še lahko vozim. Sedaj imam ob 80. rojstnem dnevu pregled, da preverijo, ali še lahko vozim. Upam, da bom vse to opravil," še pravi. Slavje pa ob okroglem jubileju ne bo posebej veliko, doda. V krogu družine.