Z bolečino v srcu smo se mnogo prezgodaj poslovili od srčnega prijatelja, spoštovanega sodelavca in velikega Mariborčana Vinka Mandla. Nemogoče je z besedami opisati človeka s tako izjemno širino. Kjerkoli se je pojavil, so ga obkrožili znanci in prijatelji. S svojevrstno življenjsko energijo je že v času študija na Ekonomsko-poslovni fakulteti in v okviru Študentske organizacije Univerze v Mariboru postavljal mejnike, s katerimi je udejanjal ideje in projekte, ki so predstavljali nekaj drugačnega. Nekaj, kar mnogim niti ni bilo dano, da bi razumeli. Bil je izredno nadarjen študent in Zoisov štipendist ter predsednik društva študentov EPF. Bil je študentski minister za kulturo, ki je sodeloval pri konsolidaciji KUD Študent in postavil študentsko kulturo na Univerzi v Mariboru na višji nivo. Vzpostavil je prvi Študentski informacijski list ŠTIL in moderen študentski mesečnik Dostop, ki je aktiven še danes. Dobro ime mariborske univerze je ponesel po svetu, saj je kot predstavnik ŠOUM večkrat potoval s KUD-ovci. Veliko časa je preživel na ŠTUK-u, ki je bil njegov drugi dom in kjer je pustil velik pečat; kot organizator prireditev oziroma kulturnih dogodkov, in kot izjemen sogovornik in vedno toplo sprejet gost.
Kasneje je z vrednotami, ki jih je živel, deloval tudi v mestni in nacionalni politiki. Bil je del tiste ekipe Socialnih demokratov, ki je premogla politični potencial za zmago na državnozborskih volitvah. Bil je vodja svetniške skupine SD. Vedno je glasno povedal, da se podpira vse visokoleteče ideje, a le, če bodo šle iz zasebnega kapitala, in ne na račun občanov. Kadarkoli je prišel v prostor je zahrumelo. Njegov glasni zdravo je odmeval. Vsi smo se umirili, počakali, kaj bo naš "šefe" povedal. To besedo je vedno sprejel z nasmehom. Mlajši smo se od njega veliko naučili. Predvsem tega, da šteje moč argumenta in ne argument moči. Če nekaterih stvari takrat še nismo razumeli, so pa nekje ostale. Njegova neizbežna dobra volja, nasmeh, objem, v katerem si se izgubil in tovarištvo. To neomajno tovarištvo, ki je povezovalo vse. Dialog. Tudi, ko so se naše politične poti razšle, je bil podpornik tovarištva in starih poznanstev. Nikoli ni ničesar pričakoval, vedno pa je neomajno pomagal. Pinky Chick? Koliko?
S svojo neomahljivo življenjsko energijo in človeško empatijo, ki jo premorejo le redki, ter neverjetnim vizionarstvom in občutkom za gospodarski potencial je premikal meje poznanega. Tako je deloval v različnih gospodarskih panogah, dokler ni našel svojega "svetega grala", vinarstva. Ko je na Ptuju dobil priložnost, je začel spoznavati vsakršen še tako majhen delček tega neskončnega mozaika ustvarjalne umetnosti najboljših vin. Z ekipo somišljenikov in s podporo družbe in okolja so uspeli iz zgodbe z bogato zgodovino ustvariti zgodbo s perspektivno prihodnostjo.
V letih garanja in odpovedovanja je postal pravi vizionar. Marsikje je ravno Vinko slovenska vina vpisal na svetovni vinski zemljevid. Vinko Mandl je bil velik človek ne le na področju vinarstva, gospodarstva in politike, bil je tudi goreč zagovornik svojega rojstnega kraja, Tezna. Njegova strast in predanost Mariboru, Teznu in Ptuju, sta bili neprekosljivi.
Ob izjemni zgodbi, ki jo je pisal z ekipo v okviru Ptujske kleti, je vedno našel tudi čas za druženje s prijatelji. Vsi, ki so imeli privilegij biti v njegovi družbi, vedo, da je čas z njim tekel drugače, hitreje. Vedno je znal najti nekaj pozitivnega in dobrega. Zato je toliko bolj nepredstavljivo, da se je tako nenadoma poslovil. Mogoče zato, ker je čas v njegovi bližini tekel tako hitro? To ve sedaj samo on. A vsi, ki smo imeli privilegij, da smo ga poznali, moramo storiti vse, da bo vesel tam zgoraj. Tako, da ljudje, ki jih je spustil k srcu, nadaljujejo uresničevanje vizij in idej, ki so jih skupaj razvijali. Takrat se bo spet, med neskončnimi sončnimi vinogradi, v njegovem veselju zaslišal tisti njegov prepoznavni smeh.
Na zdravje, šefe, prijatelj, sodelavec, tovariš.
