Vasjo sem spoznal preko športa pri Društvu vojnih invalidov Maribor. Iskal je namreč invalide športnike, ker je v društvu na začetku aktivno deloval predvsem na področju športa. Še isto leto, to je 2004, je bil izbran za predsednika društva. Že do takrat je bila njegova življenjska pot impozantna.
Po končani Osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru se je odločil za srednjo mornariško vojaško šolo v Pulju in nato v Splitu. Po srednji šoli ga je poklicna pot vodila na ladje, kjer je bil dobro leto na podmornicah, nato na rušilcih in nazadnje na minolovcih v Pločah. Na ladjah se je poškodoval in zaradi tega pridobil status vojaškega mirnodobnega invalida. Zaradi "potreb službe" (beri invalidnosti) ga je vojna mornarica poslala na študij telesne kulture v Sarajevo. Po končanem študiju mu je bilo obljubljeno izredno napredovanje, vendar se to ni zgodilo, zato je zapustil vojsko in leta 1985 postal profesor športne vzgoje na Srednji lesarski šoli, kjer je poučeval športno vzgojo ter obrambo in zaščito. Na šoli je svoje znanje delil z dijaki in dijakinjami do leta 2000, ko se je upokojil.
Ker je kot upokojenec imel veliko časa in energije, je zajadral v politiko. Kmalu je postal predsednik mestnega odbora Demokratske stranke, po devetih letih pri demokratih je prestopil k Zelenim, kjer so ga izbrali za predsednika stranke v Mariboru.
Poleg vseh drugih aktivnosti je začel zahajati v Društvo vojnih invalidov Maribor ob torkih, ko so bile uradne ure, in se pogovarjal s tovariši, ki so bili vedno tam. To so bili predvsem borci NOB, torej precej starejši. Društvo je takrat gostovalo v pisarni civilnih invalidov vojn v Trubarjevi ulici. Niso imeli ničesar svojega materialnega, niti tajnice niti računovodkinje, tudi denarja ne, zato je Vasja začel aktivno delovati v društvu in leta 2004 je bil na občnem zboru izbran za predsednika društva. Kot prvo nalogo si je zadal konsolidacijo društva, finančno in organizacijsko. Društvo je eno večjih, saj organizacijsko pokriva pet upravnih enot in 22 občin. Leta 2009 je po razpisu Fiha in s pomočjo ZDVIS prišlo do lastnih prostorov. Na področju delovanja invalidskih organizacij in izboljšanja stanja invalidov je Vasja pustil velik pečat.
Imel je markanten nastop in izžareval je izjemno dobronamernost, prijaznost v svojem odnosu do ljudi in javnosti. Izražal se je natančno, zbrano, vsebinsko kompleksno. Njegov pozitivni odnos, prijaznost in tovarištvo do članov in odločevalcev, ki krojijo delovanje invalidskih in drugih društev, so nepozabni. Njegov nasmešek je odpiral vrata v duše sogovornikov. Nikoli ni izrazito pokazal jeze, žalosti ali veselja, čustva je znal lepo aranžirati v prijeten, dostojen ovoj. Posebej si bom zapomnil njegov smisel za humor; bil je na inteligentni ravni, celo nekatera suhoparna dejstva so pri pametnem in informiranem sogovorniku - poslušalcu vzbudila humor. Njegova inteligenca in humor sta bila posebna začimba naših srečanj in razprav.
Ko se bomo v prihodnje srečevali v društvu, športu in pri drugih aktivnostih, Vasje ne bo. Ostal pa bo v mislih z nami, ki smo ga poznali in spoštovali.
