Slavko Pukl je bil otrok druge svetovne vojne, rojen na Ptuju. Mladost je preživel v Cerkvenjaku (zaselek Cenkova) v Slovenskih goricah, šolska leta pa v Mariboru, kjer je po osnovni šoli končal mariborsko Prvo gimnazijo, kasneje pa ob delu diplomiral na prvi stopnji nekdanjega Vekša in tudi nekdanjega FSPN.
Po zgodnjih letih v taborniškem odredu Severni šotori je bil najprej dejaven pri takrat priljubljenih klubih OZN, kasneje pa se je začel ukvarjati z novinarstvom. Sprva je bil urednik srednješolske rubrike v znameniti Katedri, kasneje pa tudi njen glavni in odgovorni urednik; takrat sta za Katedro pisala tudi Drago Jančar in Tone Partljič. Bil je honorarni sodelavec Večera, po odsluženem vojaškem roku pa je prvo službo dobil pri celjskem Novem tedniku. Tam je postal vodja propagande, kasneje se zaposlil v Talisu kot komercialni direktor. Po petih letih se je preselil k Ljubljanskemu dnevniku, kjer je bil nekaj let najuspešnejši tržnik. Po krajši epizodi v Mariborski turistični zvezi, kjer je delal kot profesionalni tajnik, je sredi osemdesetih let postal šef mariborskega predstavništva Jugoslovanskega aerotransporta (JAT). Leta 1989 je nato postal šef predstavništva Jata v Stuttgartu, nato pa je kmalu po osamosvojitvi Slovenije ostal brezposeln.
Po vrnitvi v Slovenijo je ustanovil svoje podjetje, ki je med drugim organiziralo otvoritev mariborskega Doma obrtnikov. Obrtništvo je zaznamovalo njegove zadnje službeno obdobje. Najprej je bil leta 1992 na predlog Obrtne zbornice Slovenije in nepovezanih poslancev kandidat za ministra za malo gospodarstvo (kasneje so ministrstvo poimenovali v ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj). Pripovedoval je, kako je v takratni pisarni nepovezanih poslancev čakal na predstavitev pri dr. Janezu Drnovšku. Ta je na koncu na to mesto postavil dr. Maksa Tajnikarja; Slavku so ponudili ministrstvo za trgovino, a se za to področje ni počutil dovolj usposobljen.
Po neposrečenem izletu v politiko so mu v Obrtni zbornici Slovenije ponudili službo vodje zunanje trgovine. Rekel je, da bo tam delal šest mesecev, a nato je ostal 18 let, vse do odhoda v pokoj.
Večji del njegove službene kariere je bil povezan z obrtništvom, tako sem ga tudi sam spoznal. Dolga leta je bil dejaven pri organizaciji MOS-a (Mednarodni obrtni sejem) v Celju, lahko bi mu rekli tudi oče tega sejma. Dolga leta je bil svetovalec in vodja protokola. Leta 1983 smo v Mariboru naredili največjo sejemsko prireditev v zgodovini mesta ob Dravi. V reki je mesece plaval velik napis MTO 83 in provociral Mariborčane in obiskovalce mesta - kaj neki pomeni? Slavko Pukl, takratni sodelavec Skupnosti obrtnih združenj Maribora, je bil avtor zamisli in projekta sejemske prireditve, katero je videlo in doživelo 130 tisoč obiskovalcev. Mariborska obrt se je skozi njegov projekt veličastno predstavila v vsej svoji inovativni, delovni, mojstrski, izobraževalni in družbeno pomembni vlogi. Pa ni bilo lahko, saj smo po mnenju takratnih oblastnikov, zastavili preobsežen, "premegalomanski" projekt, ki je preveč poudarjal zasebno delo - obrtnike. Slavko je umno, vsem političnim nasprotovanjem naproti, pripeljal iz Zagreba v Maribor na MTO razstavo Tito kovinar, proti Titu pa ni smelo biti nasprotovanja in smo lahko delali in naredili največji in še vedno najboljši sejem v Mariboru. Slavko žal ni dočakal prihajajoče 39. obletnice MTO 83.
Po odhodu v pokoj je Slavko življenje posvetil otrokoma (hči Julija je ginekologinja v UKC Maribor, sin Saša pa nekdanji novinar in urednik ter priznani mednarodni košarkarski sodnik) in vnukom, ima jih kar sedem. Ob kuhanju - med bivanjem v Nemčiji je bil primoran poprijeti za kuhalnico -, ki je postalo njegov najljubši konjiček, je bil z ženo Vladko tudi dejaven tudi pri ustanavljanju prvega skupnostnega eko vrta v Mariboru.
Uničujoča bolezen je prekinila življenjsko pot pokončnega možakarja, zvestega Mariborčana, dobrega družinskega poglavarja in odličnega sodelavca. Manjkal nam bo širok nasmeh prijatelja, človeka iskrivih in odličnih idej in vizionarja, ki je videl, verjel in delal uspehe. Spoštovani desetletja trajajoči sodelavec in tovariš, v zapisih mariborske in slovenske obrti in podjetništva bodo tvoji lik in dela trajni.
Od Slavka se bomo poslovili jutri, v petek, 3. junija 2022, ob 13.45 na pobreškem pokopališču v Mariboru.
