Poznamo ga kot velikega moža. Tistega, ki je predstavljal red več kot 30 let, in tistega, ki je kulturi požigal tla pod nogami, da je plesala. Poznamo ga kot ustanovitelja umetniških, pevskih, gledaliških in vinogradniških vod. V spominu ga imamo kot družabnega človeka, ki je s svojo pojavo pritegnil pozornost navzočih. Pripravil je množico, da je našpičila ušesa, še preden je spregovoril. Dosegel je čast in spoštovanje tudi pri tistih, ki (še) niso dobro vedeli, kaj vse je za Ruše storil. In po besedah Rušanov je tudi kdaj pa kdaj znal biti oster. "Ampak red je pa bil, radi smo ga imeli," so povedali tisti, ki jim je ravnateljeval. Njegova beseda je zmeraj našla svoje mesto.
Miroslav Vovšek, ali Mirko, kot so ga klicali, je svoje otroštvo preživljal na domači kmetiji v Spodnjih Poljčanah kot srednji izmed sedmih otrok. Po šolanju na srednji veterinarski šoli v Ljubljani je bil sprejet na Akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu, kamor se zaradi vojnega časa ni uspel vpisati. Po vojni se je odločil za študij kemije in biologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je spoznal šest let mlajšo sošolko, kasneje ženo, Justino Mežan. Po končani diplomi sta se preselila v Selnico ob Dravi, kjer sta oba prevzela pedagoško delo na osnovni šoli in si ustvarila družino. Hitro so se preselili v Ruše, kjer sta poučevala naprej na Osnovni šoli Ruše.
Po delu učitelja je prevzel vlogo ravnatelja osnovne šole v Rušah, kjer je ravnateljeval 33 let, vse do upokojitve. Šolo je poimenoval po pokojnem prijatelju in pesniku Janku Glazerju. Za svoje aktivno delovanje je prejel številna priznanja s področja šolstva, kulture in turizma (zlato Šilihovo plaketo, zlato značko Zveze prijateljev mladine Slovenije, lipov list v zlatu Zveze kulturnih organizacij Slovenije, zlati znak Turistične zveze Slovenije).
Za časa dela na šoli se je potegoval za dvig kulture v Rušah. Pod njegovim vodstvom je društvo Rulik, katerega soustanovitelj je, pridobilo mnogo spoštovanih članov, znanih imen, likovni krog je ustvaril tudi svoj salon. Društvo je lani praznovalo 50 let, za aktivnost društva pa se zavzemajo tudi Mirkovi potomci. Ustanovil je Mešani pevski zbor v Rušah, predsedoval tudi Delavskemu prosvetnemu društvu, vpeljal Martinovanje na Vinski poti, obudil dramsko dejavnost na Letnem odru v Rušah in se zavzemal za turizem v kraju.
Izdal je dve knjigi, Moje poti in moja domoljubna razmišljanja leta 2008 in Ruška vinska pot leta 2016. Za sabo je zapustil še mnogo zapisov, predvsem pa kipcev in slik, tudi muzej na prostem na Vinski poti, kjer srečamo tudi Znamenite Rušane, galerijo Klet, formo vivo društva Rulik. Pred nekaj leti je ustvaril muzej - galerijo na Trgu vstaje, kjer je v muzej vključil značilnosti pohorskih in ruških dejavnosti. S tem je omogočal vpogled v proces kmečkih in glažutarskih opravil za nove generacije, v galerijo pa vključil dela umetnikov, ki so v Rušah pustili močan pečat. Žal je bil muzej - galerija opuščen s strani občine za druge namene uporabe prostora.
Leta 2008 je prejel naziv častnega občana Ruš za svoja prizadevanja na področju kulture, šolstva in likovne umetnosti. Vestno je spremljal dogajanje v Rušah ter ob svoji 90-letnici predstavil svojo knjigo in predstavil svoj kritični pogled na usihanje kulture. Ostal je ustvarjalen do svojih zadnjih aktivnih dni.
Poleg pedagoškega dela je bil znan po strasti do likovne umetnosti. Kiparil je iz gline, lesa, mavca; slikal je predvsem krajine in kmečka opravila v suhem pastelu in olju; postavljal je tudi instalacije s politično kritiko. Navdih je iskal v svojem vinogradu, ki je predstavljal njegov najljubši konjiček, vinska trta pa njegovo muzo.
Na njegovo slikarstvo je vplivalo prijateljevanje v krogu znanih umetnikov. Bil je zbiratelj in je cenil kvalitetno umetnost. Med njegove umetniške prijatelje štejemo Maksa Kavčiča, Gabrijela Kolbiča, Ervina Kralja, Janka Glazerja in tako naprej.
Naučil nas je živeti v polnosti, naučil nas je izkoristiti vsak dan trenutek. Naučil nas je skupnosti, trdnosti in predvsem vere vase. In s tem živi naprej, v vsakem izmed nas.
Kaja Lukač, vnukinja
