Konec prejšnjega leta je umrl Leo Žunko, gradbenik z več kot 42-letnimi delovnimi izkušnjami, ki je svoj pečat pustil v Mariboru in tudi zunaj Slovenije. Rodil se je 11. februarja 1947 v Mariboru, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo in leta 1966 končal Srednjo gradbeno šolo v Mariboru ter se takoj zaposlil v podjetju SGP Konstruktor, kateremu je ostal zvest naslednjih 40 let. Njegov prvi objekt, na katerem je deloval kot pomočnik vodje gradbišča, je bil projekt MTT, v okviru katerega so opravljali vzdrževalna dela, za Zlatorog pa so gradili skladišče gotovih izdelkov.
Po vrnitvi iz vojske je svojo kariero kot pomočnik nadaljeval na objektih povezovalni hodnik Višje tehniške šole Maribor, Osnovna šola Videm ob Ščavnici, ob pomoči svojega mentorja Izidorja Kruniča, izjemnega statika, pa je bil dodeljen na objekt Kreditna banka Maribor v Radgoni. Njegovo delo se je nadaljevalo v Istri, natančneje v Koromačnem, kjer so skupaj s takratnim gradbenim podjetjem Tehnika gradili Cementarno. V tem času je opravil strokovni izpit, se po letu 1973 vrnil v Maribor in se kot vodja gradbišča lotil stanovanjske soseske S-21. Njegovi najpomembnejši objekti pa so bili: Kolosej Maribor, Planet Tuš, ADK Hoče, interni oddelek mariborske bolnišnice, E-Leclerc, Farmadent, Marifarm in večnamenska dvorana v Podčetrtku.
Časov, ko je delal še kot pomočnik, se je z veseljem spominjal. Imel je čast učiti se od že omenjenega Izidorja Kruniča, ki je bil svojim gradbiščem popolnoma predan z dušo in telesom, kar je bilo opaziti tudi v nadaljnjem Leovem delu. Nikoli ni pozabil poučne anekdote iz Cementarne, kjer so ob vsej svoji delovni vnemi (delali so 24 ur na dan v izmenah) betonu pozabili primešati cement. Začudenost in smeh ob razopaževanju pa jih nista prestrašila in tudi ne ustavila.
Objekti so se nato kar vrstili: dvoladijska montažna hala Jeklotehne v Bohovi, ki je takrat veljala za prvo montažno halo v Mariboru, kjer so imeli lastno gradbiščno betonarno in so elemente izdelovali kar na samem gradbišču, tovarna Swaty, ki je obsegala tri montažne hale, Avtoservis Cimos Pobrežje, cerkev Pobrežje ... Leta 1982 ga je pot zanesla v Irak, kjer je kot vodja sektorja 10 eno leto delal na vojaškem projektu P-202-D, ki je zajemal 30 objektov. Vrnil se je v rodno Slovenijo, kjer je v naslednjih desetih letih zgradil še montažno halo Planika v Kranju, montažno halo Peko v Trbovljah, mejni prehod Šentilj, kjer jih je leta 1991 z gradbišča nagnala vojska JLA, ki je začela streljati. Po stranskih cestah so zbežali v Maribor.
Želja po ustvarjanju ga je leta 1994 za naslednja štiri leta odnesla še v Nemčijo, kjer so gradili objekte pretežno družbenega pomena. Po njegovi vrnitvi so se začeli vrstiti njegovi največji in najzahtevnejši objekti: proizvodne hale Paloma Sladki Vrh, Kolosej Maribor, Planet Tuš z garažno hišo, ADK Hoče. Decembra 2007 je na objektu E-Leclerc Maribor zaključil svojo bogato kariero in se po 40 letih, dveh mesecih in 22 dneh zaposlitve v podjetju SGP Konstruktor upokojil.
V manj kot letu dni se je ponovno vrnil v delovno okolje. Svoje znanje in izkušnje je še naslednji dve leti delil na različnih objektih Stavbarja. Zgradil je še upravno stavbo s proizvodnjo, investitorja podjetja Marifarm, športno dvorano v Podčetrtku, adaptiral pa je tudi Univerzitetno knjižnico Maribor. Z besedami "Žal mi je za slovensko gradbeništvo, da je zaradi pohlepa v tako slabem položaju" se je ne nazadnje zares poslovil od dela v tej zanimivi, obubožani in trenutno obžalovanja vredni gospodarski panogi in se upokojil. Za njim ostaja veliko delo. Bil je tudi vzoren mož, oče, dedek in brat.
