Franci Pauko se je rodil 20. aprila 1933 v trgovski družini, po materi iz Razvanja pri Mariboru, po očetu s Kozjanskega, kjer je preživel prva otroška leta. Po preselitvi v Maribor je leta 1952 maturiral na klasični gimnaziji skupaj s takratnimi oporečniki, kasneje pa s pomembnimi osebnostmi slovenskega kulturnega in javnega življenja - z Jožetom Pučnikom, Poldetom Bibičem in Petrom Božičem. Druženje z njimi je oblikovalo njegov svetovni nazor, ki ga je ohranil vse življenje.
Zatem je v Ljubljani poskušal študirati arhitekturo, nakar se je vpisal na ekonomijo, odkril pravo področje svojega interesa in se srečal s kasnejšimi kolegi na mariborski EPF, z Avgustom Majeričem, Danetom Melavcem, Leom Guselom in Francem Lorbkom; tudi podpisani sem ga srečal prav tam in si 36 let delil kabineta v petem nadstropju fakultete.
Prvo zaposlitev je Franci našel pri Intertradu, v podjetju za zunanjo trgovino v Ljubljani, vendar je bila njegova naravna izbira turizem. Že med študijem je delal kot vodič, kasneje pa veliko potoval in raziskoval to področje. Prav raziskovalna vnema ga je pripeljala do magisterija in kasneje do doktorata; dosegel ga je v Zagrebu. S takšno iztočnico se je zaposlil na takratnem VEKŠ-u ter ostal profesorskemu poklicu zvest do upokojitve in še po njej. Vodil je katedro za turizem, nekaj časa tudi inštitut, bil je zavzet univerzitetni učitelj, veliko je raziskoval in objavljal, pisal učbenike, sodeloval na mednarodnih strokovnih ter znanstvenih simpozijih in konferencah. Po značaju je bil nemirnega duha, vedno je želel početi kaj novega.
Ta človeška vrlina ga je usmerila še v aktivnosti pri Društvu ekonomistov Maribor, organiziral je plese, razprave in izlete; obenem se je angažiral na univerzi najprej kot član UO Društva univerzitetnih profesorjev, med letoma 1990 in 2002 tudi kot njegov predsednik in kasneje še tajnik, pri čemer sta posebej tvorno sodelovala s takratnim rektorjem dr. Ludvikom Toplakom. Pripravil je številne strokovne in družabne dogodke, med njimi nepozaben obisk Vatikana leta 1993 z avdienco pri papežu Janezu Pavlu drugemu.
Nazadnje se je leta 1995 pridružil še humanitarnemu Lions klubu Maribor, kar je bil nov vrhunec njegove družbene angažiranosti; en mandat je kot predsednik klub tudi vodil, svoje delovanje pa sklenil kot častni član. Veliko humanitarnih akcij je pomagal izpeljati, zlasti zaslužen pa je bil zavoljo svojih znanstev doma in na tujem pri predaji kombija za prevoz duševno in telesno prizadetih otrok ter 50 invalidskih vozičkov Škofijski karitas Maribor.
Dobro sem ga poznal, bil je dober človek, dobričina. V Razvanju je po starših podedoval vinograd, tam je našel svoje veselje, pridelal je precejšnje količine vina Pauko, a ga skoraj ni prodajal; večino pridelka je namreč razdal. Tjakaj je vabil prijateljske družbe, zlasti vtisni so bili jesenski večeri z veseljem in pesmijo in seveda z vsem, kar sodi zraven; v veliko oporo mu je bila pri tem s kuhalnico njegova draga soproga Lidija. Res nepozabna ostajajo tista srečanja, zlasti, če se nam je pridružil njegov tast, častitljivi gospod Leon Štukelj. Ni ostajal dolgo, bil je asket, a se je vselej oglasil z besedo, dvema in se za vedno zapisal v naš spomin.
Franci je bil še na višku umskih in telesnih zmogljivosti, ko se mu je leta 2011 prav v vinogradu zgodila huda nezgoda, sledilo je poslabšanje in je priklenjen na invalidsko posteljo preminil na pragu 90-ih.
Njegov opus je vsega spoštovanja vreden: bil je ugleden univerzitetni profesor, vsestransko dejaven družbeni delavec in vzoren mož ženi Lidiji ter oče sinu Mihi in hčerki Niki pa še dedek štirim vnukinjam in dvema vnukoma.
Sam bom dodal: odšel je dober prijatelj in zavzet lionist. Dolžni smo mu spoštovanje in zahvalo za vse, kar je storil dobrega pomoči potrebnim, še posebno za slepe in slabovidne.
