Zora Štok
V prvih majskih dneh so se družina, prijatelji, nekdanji sodelavci in številni dijaki poslovili od Elizabete Vranc, cenjene in priznane likovne pedagoginje, ki je dobršen svojega življenja posvetila delu z otroki, najdlje s tistimi, ki so obiskovali Osnovno šolo Martina Konšaka ali mariborski Center za korekcijo sluha in govora. Poleg tega se je tudi sama skoraj vse življenje ukvarjala z upodabljanjem značilne slovenske ornamentike. "Dan, ko ne rišem, je zame izgubljen," je pred nekaj leti dejala v kratkem intervjuju za Večer.
Liza, kot so Elizabeto Vranc klicali skorajda vsi, ki so jo poznali, se je rodila 12. novembra 1932 v Mariboru, oče je bil mizar, mati gospodinja. Med drugo svetovno vojno je bila vsa družina (starši in štirje otroci) izseljena najprej v Bosno, potem pa v Slavonski Brod in na koncu v Slavonsko Požego. In prav v Požegi, kjer je obiskovala šolo, se je Liza Vranc kot otrok navdušila nad ornamentom. "Na koncu vsake naloge, ki nam jo je naložila nuna, ki nas je poučevala, smo morali v dveh vrsticah narisati okraske. In tega sem se takrat najbolj veselila," je svoje prvo srečanje z risanjem opisala Liza Vranc. Po končani vojni je potem najprej v Mariboru leta 1952 zaključila študij na učiteljišču, leta 1954 pa v Ljubljani na Višji pedagoški šoli diplomirala iz likovne vzgoje in ročnih del. Njena prva služba še med študijem je bila na osnovni šoli v Mežici, zatem se je leta 1955 zaposlila v Mariboru, na OŠ Martina Konšaka, leta 1972 pa na Centru za korekcijo sluha in govora, kjer je z likovno dejavnostjo spodbujala otroke vse do upokojitve.
Kako priljubljena in cenjena pedagoginja je bila, kažejo tudi odzivi nekdanjih dijakov. Veliko jih je prišlo na njen pogreb, mnogi so rekli, da brez nje ne bi stopili na uspešno življenjsko pot. Ena njenih tedanjih dijakinj iz Centra je zapisala, da je Liza Vranc kot pedagoginja naredila to, česar drugi niso: verjela je v svoje učence, ko drugi v njih niso prepoznali talentov. Spodbujala jih je in jih prijavljala na tekmovanja, tudi na mednarodna, in bili so neverjetno uspešni. Enega največjih uspehov je Liza Vranc s svojimi učenci dosegla leta 1984, ko je bila risba enega njenih varovancev med 22.000 deli izbrana za naslovnico uradnega plakata in kataloga zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, ki so ju poslali v 80 držav.
Pomembno je Liza Vranc prispevala tudi pri delovanju mariborskega lutkovnega gledališča. Njen mož Danilo Vranc, tudi likovni pedagog (imela sta dva otroka), je bil namreč pomemben ustvarjalec na področju lutkarstva, Liza pa je oblikovala in izdelala kostume za mnoge lutkovne predstave.
Za ornamentiko kot pomembno področje njenega vseživljenjskega delovanja se je Liza Vranc resneje navdušila že med študijem na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, pri profesorici umetnostne zgodovine Jelisavi Čopić. Slovenska ornamentika jo je povsem prevzela, veliko osnovnih principov ornamenta je črpala iz knjige Slovenski ornament avtorja Jožeta Karlovška, svoje znanje pa je preko raznih delavnic na Andragoškem zavodu in v Mariborski knjižnici prenašala tudi na druge.
Sama je skoraj do zadnjega dne svojega bogatega likovnega življenja motive prenašala na papir, keramiko in tekstil. S svojim lastnim stilom, dodelanimi elementi slovenske ornamentike (nagelj, grozdje, zvončnice …), je oblikovala različne serije cvetličnih vzorcev, metuljev, mask, črke abecede, horoskopske znake in številne druge motive.
Osemindvajsetega aprila 2022 je za vedno odšla. Zanjo z risanjem skoraj noben dan ni bil izgubljen. Kot ne bo izgubljena bogata likovna in pedagoška vsebina, ki ju je Elizabeta Vranc pustila za seboj.
