Te dni je Mariborčane prizadela smrt prof. Borisa Ošlaka, ki se ga bomo spominjali po njegovi karizmatičnosti in duhovitosti. Njegovo bogato in dolgo življenje je ustvarilo veliko spominov. Spomini pa so tisto okno, skozi katero lahko pogledamo, kadarkoli želimo. V petek, 8. avgusta, zjutraj smo žal prvič stopili do tega okna.
Boris se je rodil 24. oktobra 1930 v Mariboru mami Lini in očetu Josipu, ki je zgodaj umrl. Konec vojne, bombardiranje, letala in grozljive posledice vojne so mu zmeraj ostali v spominu, ko je svojo mladost preživel z bratrancema Kurtom (Gingijem) in Perom Kanclerjem, ki ju je imel za svoja brata. Ukvarjal se je s športom, plaval na Mariborskem otoku in tekmovalno skakal v vodo z desetmetrske skakalnice. Na Otoku je spoznal svojo ženo Ireno, s katero sta v Beogradu študirala na DIF-u (Državni institut za fizkulturo) in postala profesorja športne vzgoje. Dobila sta hčerko Juto in skupaj preživela 72 let. Zato ga je smrt Irene, pred štirimi meseci, tako prizadela.
Žena Irena je bila njegova senca, dvojčica, sploh odkar je po amputaciji noge pred 14 leti invalidski voziček postal njegov stalni sopotnik in prevozno sredstvo, kot je bil nekoč, več kot 20 let, njegov prepoznavni rdeči VW hrošč. Kako lepo ju je bilo videti, ko sta skupaj prišla v mesto na kavo do Marpurgov. Tam smo se ustavljali sorodniki, prijatelji pa nekdanji dijaki in študentje. Imela sta stalno omizje. Grajski trg je brez njega že prazen. Skratka, bila sta del Maribora.
Kot mladostnik je smučal na Meljskem hribu in za Tremi ribniki. Prav tam sta z Ireno imela smučarske tečaje za nas otroke, kjer nas je predan športu učil smučati, plavati, surfati. Spomini tudi govore o njihovih kužkih, koker španjelu Junu, dalmatincu Đoliju in Tosi. Boris si je prizadeval za ohranjanje športa v učnem procesu, posebno na univerzi, pa za izgradnjo telovadnice za študente. Delal je na Srednji fizkulturni šoli, Pedagoški fakulteti in dočakal upokojitev na Pravni fakulteti. Ob vseh težkih etapah je dočakal Univerzitetni športni center Leona Štuklja. Bil je trener. Za študente je organiziral tečaje smučanja, za otroke in odrasle tečaje plavanja na Mariborskem otoku, kasneje tudi v Pristanu, pa za Rdeči križ v otroškemu letovišču v Punatu, zdaj poimenovanem po njegovem bratrancu, prim. Kanclerju.
Bil je Mariborčan, ki je ljubil mesto ob Dravi, kjer je kot otrok plaval. Na Sidru je jadral in izvedel prvi tečaj jadranja na deski, za katero je navdušil Juto, ki je dosegala izjemne rezultate in postala prvakinja. Navdušil je tudi njene prijatelje, da so postali jadralci in deskarji na Dravi, vedno tudi na znameniti Večerovi regati, pa Ptujskem jezeru, na jugoregatah in marsikje na Jadranu. Balzac je zapisal, da živimo dvakrat: prvič v resničnosti, drugič v spominu. To so spomini.
Rad je imel Hrib, pod Pohorjem je imel omarico s smučmi. Več kot deset let je zimske počitnice preživel v Schladmingu skupaj z Gingijem, otroki in družinskimi prijatelji. Vsi smo bili deležni "polnega penziona" življenjskega reda. Spomnim se rane ure odhoda na smučišče pa žemljic za malico, ki so nam jih skrito zavili pri zajtrku, pa prepovedi lizanja snega in poležavanja na snegu, kosil z obvezno "leberknedl" ali "fritaten supe", popoldanskega počitka in smučanja, skratka, stric Boris je poskrbel za našo smučarsko izobrazbo in nas je vzgajal. Danes vemo, da s smrtjo drage osebe izgubiš veliko, a nikoli časa, preživetega skupaj. To so spomini.
Poletja sta z Ireno kot "prosvetarja" preživela na morju. Spomnim se njunega rumenega čolna Elan GT 900 in Johnson 60. Marsikomu je omogočil smučanje na vodi, tudi tistim s strahom pred njo. Njihova destinacija so bile Pakoštane in kasneje Tkon. Tam se je deskalo. Še se spominjajo "Slovenca", ki je zjutraj odšel in pozno zvečer prišel nazaj s surfanja okoli otoka Pašmana. To je bil Boris. In to so spomini.
Posebno ponosen je bil na Juto, ki je postala magistrica, profesorica športne vzgoje, in na njenega sina, vnuka Maxa, ki je postal zdravnik. Rad je omenjal svakinjo Lijo, njene otroke in Tomeka, Ireninega mlajšega brata. Z veliko ljubeznijo je govoril o svojih bratrancih Peru in Gingiju in njunih otrocih, Petri, Borutu in Tomažu.
Žal pa sta Borisovo telo in duša pešala in kratko bivanje v domu mu ni bilo naklonjeno. Dočakal je častitljiva leta, že danes pa vemo, da smo premalokrat prisluhnili zgodbam izjemnega, polnega in plemenitega življenja.
