Mostovi. Vsi občudujemo mostove. Marsikdo se vpraša, kdo je most zgradil. Predsednik? Župan? Projektant? Pa se že konča in pozabi. Most stoji in služi, povezuje, je nujen za to, da mesto živi. Da živijo ljudje, da jih most povezuje. Reka Drava deli Maribor, mostovi pa mesto povezujejo - in k sreči imamo mostove, ki nas povezujejo. Pa se ponovno sprašujem, kdo nam je mostove zgradil. Pred kratkim smo se poslovili od človeka, ki nam je zgradil tri: Titovega, dvoetažnega in Koroškega. Ni bil predsednik, ni bil župan - pa tudi inženir ne. Bil je delovodja, palir. Bil je Anton Domanjko.
Ja, palir zgradi most. Je prvi, ki pride s svojo ekipo na gradbišče. Prinese projekte, spremlja pa ga majhna ekipa delavcev z lopatami, krampom, kakšno žago, kladivom in nekaj deskami. Nad njimi ni ničesar razen neba - če je nebo dobrohotno, ne dežuje po majhni ekipi, ki si začne utirati prostor, na katerem bo domovala, dokler ne bo zrasel mogočni most. Nikjer ni mehanizacije, ni betona, ni železa, ni opažev. Le palir in majhna ekipa, ki jo vodi in ki bo zgradila veličastni most.
Anton Domanjko je utiral divjino za tri mariborske mostove. Imel je srečo - ali pa usodo. Saj zgraditi tri mostove ni mačji kašelj. Gradnjo Titovega mostu je začel v času, ko se je Maribor dušil v prometni gneči in si povprečni Mariborčan ni mogel predstavljati, kako bo most sploh premoščal Dravo, ko je bilo vse okrog pozidano in so bile potrebne rušitve. Domanjko je smelo vodil ekipo, ki je na roko izdelovala zahtevne opaže, krivila železo in mešala beton. Moral je poveljevati številčni ekipi. Takrat gradbeno mojstrovino je zasnoval inženir Boltežar Hvastija.
Po dvajsetih letih je promet v Mariboru narasel in bilo je treba zgraditi novega, to pot dvoetažni most. Zopet je ekipo gradbenikov vodil Domanjko. Ponovno je začel s svojo ekipo pod milim nebom in vztrajal, dokler po mostu ni stekel promet. Tokrat v dveh etažah. Bil je zopet posebnost, s katero se lahko ponaša mesto - in tudi njegov snovalec Vukašin Ačanski. In skromni Domanjko je zopet premagal Dravo.
Pa se mu je sreča nasmehnila še enkrat. Zgradil je še tretji most čez Dravo v Mariboru, Koroški most. Zasnoval ga je inženir Marjan Pipenbaher. Zgradil pa Anton Domanjko. Samo gradbeniki vemo, koliko znanja in skrbnega dela je potrebnega, da se zgradi most. In pri tem ima zelo pomembno delo delovodja. Ta mora biti skrben, da je most zgrajen tako, kot si ga je zamislil projektant.
Domanjko je svoje mostove štel za svojo družino, za svoje otroke. Redno jih je obiskoval, redno je spremljal njihovo življenje in skrbel za njih. Ko me je srečal, me je vedno opozoril, kaj kateremu od njih manjka, kje mu je treba pomagati - in žalosten je bil, če se nihče ni zganil, da bi odpravil malenkostno težavico, ki lahko privede od večje poškodbe. Do zadnjega je bil dosleden, do zadnjega je ljubil svoje otroke, svoje mostove.
Vedel je, kaj mostovi pomenijo za Maribor, za meščane - in prav je, da se ga spomnimo in se mu ob slovesu zahvalimo za vse, kar je za nas naredil.
Kako dober palir je bil Domanjko, naj priča naslednja anekdota. Za gradnjo hitre ceste ob Koroškem mostu je bilo treba porušiti večstanovanjski stolpič na Greenwichu. Stolpič je bil miniran. Pokadilo se je in obdala ga je megla. V varni oddaljenosti smo opazovali slovo od stolpiča, ki ga je gradil Domanjko. Ko so se meglice razkadile, se je pokazal stolpič, znižan za eno etažo. Presenečeni smo gledali in prvi je spregovoril inženir Mušič: "To je Domanjko!" In s tem mislil na kvalitetnega gradbenika, ki je zgradil stolpič tako trdno, da mu niti mine niso mogle do živega.
