Gospod Alfonz Vreznik se je rodil v obrtniški družini. Njegov oče je bil avtomehanski mojster. Fonzi, kot smo mu pravili sodelavci, je bil tako že od mladih nog zasvojen s strojništvom, kar ga je zaznamovalo za vse življenje.
Svojo poklicno pot na področju strojništva je začel na takratni Industrijsko kovinarski šoli pri TAM-u, kjer se je najprej tudi zaposlil. Šolanje je nadaljeval na Tehniški šoli v Mariboru in se po končanem šolanju tam tudi zaposlil kot učitelj strokovnih predmetov s področja strojništva. Ob delu je nadaljeval izobraževanje in pridobil najprej naziv inženir strojništva in kasneje, leta 1977, še diplomirani inženir strojništva. Že v času študija se je posebej izkazal in za svoje delo dobil Kidričevo nagrado za študente.
Zaradi svojega vestnega in strokovnega dela je hitro napredoval. Od leta 1981 je bil član poslovodnega odbora na takratni Srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli, zadolžen za pedagoško področje, leta 1986 pa je postal ravnatelj šole, kar je ostal do leta 1999, nato pa se je leta 2000 upokojil. Ves čas svojega dela na šoli je skrbel za razvoj pedagoškega procesa, k čemur je spodbujal tudi sodelavce. Bil je odličen učitelj in avtor mnogih strokovnih del na področju izobraževanja, večkrat je sodeloval kot recenzent. Bil je nosilec prenove vzgojno-izobraževalnih programov s področja kovinarstva in strojništva. Več let je bil član strokovnega sveta.
Kot človek, ki je gradil svojo kariero od poklicne pa vse do visokošolske izobrazbe in ki je poznal probleme obrti in gospodarstva, je aktivno sodeloval z Obrtno zbornico Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije v želji, da bi prilagodili izobraževalne programe potrebam gospodarstva. Tako je bil nosilec uvajanja novih načinov izobraževanja, najprej obrtniškega načina, nato dualnega sistema. Bil je eden glavnih akterjev pri uvajanju mojstrskih izpitov, kasneje pa je sodeloval tudi pri njihovi izvedbi. Srednja kovinarska, strojna in metalurška šola je bila med prvimi v Sloveniji, ki je začela sodelovati v mednarodnih izmenjavah v takratnem projektu Phare.
Najine poti so se srečale leta 1988, ko sem se zaposlil na tedanji Srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli Maribor, kjer je g. Vreznik takrat opravljal naloge ravnatelja šole. Kot mladega inženirja me je takoj vključil v razvojno delo na šoli. Bil je sodelavec in mentor, ki je meni in mojim kolegom s svojo karizmo in ugledom odpiral številna vrata tako na področju šolstva kot tudi pri sodelovanju z gospodarstvom. Ponosno ugotavljam, da sva sodelovala pri večini projektov, ki sem jih naštel. Najino sodelovanje je bilo vedno korektno in plodno. Kot ravnatelja in človeka sem ga zelo spoštoval.
Močno je bil vpet v delovanje Rdečega križa Slovenije, bil je krvodajalec, bil je aktiven v svoji mestni četrti, predvsem pa je bil družinski človek, ki je še posebej užival v družbi svojih vnuka, vnukinje in kasneje še pravnuka. Še veliko bi lahko našteval, pa bi še vedno kaj pozabil. Alfonz Vreznik je bil garač, zahteven tako do sebe kot do drugih, ob tem pa je imel jasno vizijo, kaj želi. Pri svojem delu je bil zelo vesten in natančen, enako je pričakoval od sodelavcev. Izjemno je skrbel za razvoj šole. Užival je velik osebni ugled na področju šolstva v Sloveniji, s čimer je na ugledu pridobivala tudi šola, ki jo je tako uspešno vodil. Za svoje pedagoško delo je leta 1998 prejel nagrado Republike Slovenije na področju šolstva.
Gospod Vreznik je bil človek, ki je pustil neizbrisne sledi na področju šolstva v Sloveniji in pri razvoju svoje šole. Postavil je trdne temelje, na katerih se šola še naprej razvija in raste. Sodelavcem je bil zgled in mentor, za kar smo mu hvaležni.
Dragi Fonzi, hvala ti za vse. Počivaj v miru!
