V 97. letu starosti se je poslovil Nikola Hočevar. Zame ni bil le profesor geografije, temveč učitelj, ki me je zaznamoval za vse življenje. Bil je človek širokega znanja in odprtega pogleda na svet, zahteven in dosleden, a pravičen. Pri njem znanje ni bilo formalnost, temveč odgovornost - do sebe in do sveta.
Pred leti sem mu posvetil knjigo Islam in Zahodni svet. Želel sem se mu zahvaliti za širino pogleda, ki mi jo je pomagal oblikovati. V uvodu te knjige sem zapisal: "V najzgodnejši mladosti, še preden sem sedel v šolske klopi, sem znal na pamet narisati zemljevid sveta. Vanj sem vrisoval ladje in tako potoval čez oceane. V šoli so me v tretjem razredu za odlični uspeh nagradili tako, da sem prejel statistični koledar, kjer so bile navedene ambasade. Pisal sem na razne ambasade in jih prosil za slikovno gradivo, ker bi tako rad potoval po njihovi deželi. Ob pogledu na gradivo, ki so mi ga poslali, na tigre, na slone, ki korakajo na paradi, na zagorele obraze, čudna oblačila, se je v meni še bolj vžigala strast do odkrivanja tujih dežel."
V času mojega otroštva je bila najpomembnejša hrana za našo domišljijo knjiga. Knjig nisem bral, požiral sem jih, in tako v domišljiji živel kot Robinson Crusoe na osamljenem otoku ali kot Karl May potoval okoli sveta.
Pouk geografije in zgodovine v osnovni šoli je bil zame eno samo razočaranje. Namesto da bi učitelj vzpodbujal radovednost, jo je dušil. Ni imel v sebi otroške radovednosti, niti znanja. Učbeniki so bili dolgočasni, s črno-belimi fotografijami so mi hoteli povedati, kako je videti džungla. Mlademu radovednežu je bilo kmalu jasno, da je šola en sam dolgčas. Že takrat sem se jezil na učni načrt, čeprav seveda nisem vedel, da so bili tisti najbolj dolgočasni strici krivi, da je bil napisan povsem evropocentrično. Le evropska zgodovina in še to poglavja, ki so jih pisali odrasli, ki niso nikoli potovali po zemljevidu z ladjo z ene celine na drugo, ki niso vedeli, kako se oglaša opica, ko je vesela ali ko je prestrašena.
V srednji šoli pa je vendarle posijala zvezda severnica. Sredi puščave dolgočasja sem že kmalu spoznal, da moj učitelj geografije ve za kraljestva, kot sta bili perzijsko ali kitajsko, govoril je celo o Inkih, Majih, o Afriki. Še danes sem hvaležen profesorju Nikoli Hočevarju, ki me je za roko vodil po Siriji, od Palmire do Hame in Alepa, od Istanbula do Aleksandrije, od Samarkanda do Delhija. Učbenikov nismo imeli, pomemben ni bil niti učni načrt, bil je tam On, ki je vse vedel: vedel je celo, da Evropa ni središče sveta, da je naš svet le ena od mnogih civilizacij.
Ni le vedel, kako se oglašajo divje živali, ampak je vse te dežele tudi obiskal in nam o njih govoril. Meje domišljije so postajale pretesne, moje sanje so postajale vse bolj otipljive. Lahko sem jih prijel, se z njimi pogovarjal, jih okušal in vonjal. Tudi kasneje, na moji dolgi študijski poti, mu ni bilo enakega. On ni le vedel, On je čutil, ker je kot otrok tudi potoval z ladjo od ene celine na drugo, tudi On je vedel za vsako okljuko, tolmun, brzico reke Amazonke, pa ne le to, On je vedel, kako reka diši, kako diha in kako brenčijo komarji, tik preden pičijo.
Bil je človek izjemne razgledanosti in notranje discipline. Svet je poznal iz knjig in z lastnih poti, predvsem pa ga je znal razumeti kot celoto. Pri njem ni bilo površnosti, ne v znanju ne v odnosu do drugih.
V imenu vseh njegovih nekdanjih dijakov Srednje ekonomske šole v Mariboru mu izrekam iskreno spoštovanje in hvaležnost.
