V pokoju mariborska učiteljica išče predvsem mir: "Toliko nisem nikoli hodila"

"Novembra lani je učiteljica športa Katja Kovač poslala naslikano drevo s tisoč listki, s čimer so vsi učitelji športa želeli učence spodbuditi, da niso samo pred zasloni. Za vsako uro, ki jo preživiš zunaj, pobarvaš en list na tem drevesu. In to je tudi mene spodbudilo, prisililo, da nisem toliko pred zaslonom, da ne preživljam časa samo v stanovanju. Učitelji smo imeli resnično veliko dodatnega dela z delom na daljavo, bili smo stalno dosegljivi, odgovarjali učencem in staršem," pove o začetku projekta 1000 ur zunaj Majda Rižnar. Sedaj, ko ji je v trinajstih mesecih uspelo pobarvati vse liste na drevesu, je srečna, da se je tega lotila. 

"Seveda je bilo težko, sploh v začetku, ko je bil že november in zgodaj tema. V prvem mesecu sem tako nabrala 40 ur, kar je ura in pol na dan zunaj, za več ni bilo časa. V januarju in do julija sem nabrala vsak mesec že po 60 ur, kar sta okoli dve uri na dan, ampak takrat so tudi dnevi že daljši. S počitnicami in ko sem nastopila pokoj, pa sem preživela tudi po štiri ure zunaj. Resnično ni enostavno nabrati toliko ur, tudi pri meni je kar trajalo," razlaga. Skrbno si je beležila vsako uro, pri nabiranju ur zunaj ji sledi vnukinja, tudi vnuka pelje s seboj na kak daljši sprehod.

In po doseženem cilju je letos že nadaljevala z nabiranjem novih ur, a je zaradi zdravstvenih težav z daljšimi sprehodi začasno prekinila. "Človek je po naravi seveda len in gotovo ti ni do tega, da bi šel ven, ko je tema, mrzlo, dež, sneg ... Toda res sem ugotovila, da drži tisto, da za sprehod ni slabega vremena, so samo slaba obutev in oblačila. Ko to imaš, potem greš. In tako jaz sedaj na teh sprehodih pregledujem cel nahrbtnik svojega življenja in ni mi težko biti sama s seboj. Umikam se v samoto, to mi sedaj ustreza. Hrupa je bilo v teh letih dovolj. A ne narobe razumeti, rada sem imela svoje delo, krožki so bili na primer ob sobotah, in nič mi ni bilo težko. Toda sedaj potrebujem mir," dodaja.

Z delom v šoli je je nabrala 41 let delovnih izkušenj. Ob tem pa je ves čas imela dodatne dejavnosti, ki so tešile tudi njeno radovednost, željo po znanju. Petnajst let je vodila planinski krožek, je namreč tudi planinska vodnica, devet let skrbela za šolsko glasilo Robida, za katero so dobili priznanja. Od leta 2007 in do upokojitve pa je imela krožek Moj Maribor, pri katerem je učencem predajala najrazličnejše zanimivosti o mestu in jih popeljala v številne institucije. Vsega tega sedaj ni več, zato torej zelo drugačen projekt." Pred devetimi leti sem zaključila še magisterij, dvakrat sem imela študij ob delu. Zato me kakšni seminarji, tečaji sedaj resnično ne zanimajo, ker sem se ves čas izobraževala dodatno." Zato pa zelo rada hodi na literarne večere, gleda razna omizja, pogovorne oddaje. Sedaj ima tudi več časa za branje knjig, še našteva.

In če ob tem hoče biti več ur zunaj, mora biti človek kar strog do sebe, discipliniran, še pove iz izkušenj. Na številnih sprehodih je spoznala tudi "čarobnost Maribora", nekatere nove kotičke, šele nedavno je bila prvič na Stolnem vrhu, denimo. Ne hodi ali kolesari namreč samo v okolici doma v Borovi vasi, ampak gre peš tudi v Bresternico, kjer ima zobozdravnika. Beležila je tudi ure sprehodov na Ptuju, ob Ptujskem jezeru pa v Kranjski Gori in še marsikje. "Ničesar ne vsiljujem. To je moj način preživljanja časa v pokoju. Tudi če ga kdo preživlja pred televizorjem, je prav, a se mora pri tem vprašati, ali je to dobro za njegovo zdravje," še dodaja. "Zadovoljna sem, ker mi je uspelo in ker ni bilo napravljeno na silo. Sliši se kot projekt, a je pomembno, da to ostane način življenja v mojem tretjem življenjskem obdobju."