
"Izjemno radi imamo ta kraj, zakoreninjen je v srca naše družine in ponosni smo nanj. Vložili smo veliko truda, časa, energije in denarja, se lepo razvijali in napredovali, dokler nas ni januarja lani ustavil požar," se spominja Rok Toplak, čigar družina si je na Svetem Duhu na Ostrem vrhu poleg doma uredila še turistične namestitve. "Sicer idilično zimsko popoldne se je za nas prevesilo v nočno moro. Ne da se opisati žalosti in strahu, ko nemočen zreš v ognjene zublje, ki so v tako kratkem času vse spremenili v prah," še zmeraj ne more skriti žalosti. A z veliko volje, vztrajnosti in pomoči so se Toplakovi v dobrem letu spet postavili na noge.
Iz hleva turistična hiška
O turizmu so pričeli razmišljati pred štirinajstimi leti. Na njihovem idiličnem in mirnem posestvu je takrat stal 300 let star hlev, ki je bil potreben prenove. "Z veliko željo in zanosom smo se lotili obnove, ta projekt je bil tudi moja diplomska naloga na ekonomsko-poslovni fakulteti, torej ni ostal samo na papirju, pač pa je bil izveden v praksi. Staro štalo, kot smo jo imenovali, smo obnovili ter hkrati ohranili kulturno dediščino kozjaškega okolja in jo obogatili z delčkom nas. Prenova je sprva tekla počasi, saj sem bil kot smučarski trener zelo zaseden z delom v reprezentanci," pripoveduje.

"Če ne bi imeli tega hriba tako radi, se naše malo posestvo ne bi ohranilo"
Skrbno izbrani materiali, elementi
Družina Toplak je bila močno prizadeta in strta, hkrati pa je bila njihova ljubezen do te domačije tako močna, da so zbrali voljo in moči ter ves trud usmerili v to, da ta njihov hrib, kot mu radi rečejo, znova oživijo. Z izjemno energijo in ob pomoči prijateljev, sosedov, lokalne skupnosti in podjetja Marles jim je uspelo. Danes na pogorišču, na istih temeljih, stojita dva nova objekta. En predstavlja nov dom, drugi pa je nova počitniška hiška, zelo podobna prvotni. "Novi počitniški objekt je skrbno grajen z izbranimi in naravnimi materiali ter pridihom zgodovine tega območja. Mnogi še vedno ne morejo verjeti, kje smo dobili ves ta les, tramove, bruna, omare in drugo pohištvo. Priznamo, ni bilo lahko. Z veliko vnemo smo povsod naokrog iskali materiale in izdelke, ki bi čimbolj spominjali na to, kar je bilo pred požarom," pove Rok Toplak in doda, da je bilo iz tega starega lesa in brun veliko težje delati in ustvarjati. A ravno zaradi tega je bilo njihovo veselje ob zaključku prenove toliko večje. Hvaležni so vsem, ki so jim kakorkoli pomagali.






