"V letu 2026 si za Maribor želim več poguma - poguma, da si ljudje vzamejo čas drug za drugega. Ne za velike projekte, temveč za majhna, tiha dejanja prostovoljstva. Za uro na teden, ko si ob nekom, ga poslušaš in mu daš občutek, da ni sam. Sama delujem kot prostovoljka in ambasadorka plesa. Ples poučujem predvsem starejše in ranljive, ki si tega sicer ne morejo privoščiti. Vedno znova me gane, kako ples pomlaja, kako se ob njem zravnajo hrbti, pojavijo nasmehi in kako za trenutek izginejo skrbi, včasih tudi bolečine. A še bolj kot gibanje štejejo odnosi. Ob plesu se pogovarjamo, smejimo in povezujemo. To niso tečaji, temveč srečanja.
Posebno mesto v mojem prostovoljskem delu imajo ranljive skupine, predvsem invalidi. Skrbim za njihovo socializacijo in vključevanje v družbo, saj verjamem, da si vsak zasluži biti viden in sprejet. Invalidi so polni srčnosti in topline in pogosto se mi zdi, da bi se lahko prav od njih naučili največ. Projekt Srce za Sončke mi je potrdil, kako močna je skupnost, ko se ljudje povežejo brez pričakovanj. Zase si želim vztrajnosti, da bom lahko še naprej ustvarjala takšne prostore. Za Maribor pa, da bi postalo nekaj povsem običajnega reči: Imam čas. Kajti prostovoljstvo ni le pomoč drugim, je način, kako kot skupnost ostajamo človeški."
