"Med kvačkanjem misli tečejo drugače. Počasi, s ponavljanjem istih gibov se začne izkazovati vzorec. Misli, ki so se mi v iztekajočem letu vztrajno vračale, postajajo jasnejše. In jih pletem v želje. Želim si, da bi se za ljudi pomembne odločitve sprejemale (predvsem) na osnovi strokovnih mnenj. In manj v klikah, ki kopičijo moč, in kjer se kritika razume kot motnja.
Želim nam manj z umetno inteligenco generiranih (javnih) objav tam, kjer bi morali slišati glas pisca. Da bi se jih naučili uporabljati tako, da nam pomagajo bolje razumeti in izmojstriti lasten glas - ne pa kot instant bližnjico, ki govori namesto nas. Slabo se nam namreč piše, ko nam lasten glas postane tuj.
Več okolij, kjer bomo odrasli mladim - in drug drugemu - vzor. Pa ne v obliki sterilne, brezmadežne korektnosti, temveč v polnokrvni, človeški drži: da znamo prevzemati odgovornost za svoje napake, vzdržati nelagodje in ostati v odnosu tudi takrat, ko je neprijetno.
Da tega, da smo dekletom v šolah desetletja govorili, da jim fizika ne gre, ker so pač punce, pa 'za punco pa res grdo pišeš', zdaj ne bi popravljali s kvazifeminističnimi parolami tipa 'fantje, proti puncam ste nule'.
Da bi bila lahko večkrat ponosna na našo univerzo - ker bi bila svetilnik: 'mirna, jasna bela svetloba', ki sije z učiteljevega okna, kot je navdihujoče zapisal Ivan Cankar v romanu, ki ga v tem šolskem letu berejo maturanti - morda kmalu naši študenti. Verjamem, da bo tako tudi več mladih, ki v dilemi med dosežki in integriteto izberejo slednjo - kot so to pred kratkim storili mladi mariborski dijaki debaterji. In nam vsem želim manj situacij, v katerih je sploh treba izbirati med obojim.
Več ljudi, ki zmorejo tu in tam narediti več, kot je njihova naloga. In hkrati več razumevanja, da je včasih čisto v redu biti 'dovolj dober'.
Vzorci se ne nakvačkajo čez noč. Veliko drobnih ponovitev je treba. Počasnih, zbranih vdihov in izdihov. Jasnih misli. Poslušanja. Drugače se vzorec hitro razpara - in želje ostanejo le razrahljane niti."
