Moja naloga je pomagati bolniku, mu svetovati in stati ob strani na poti, ki jo izbere za zdravljenje. Če nekdo ne upošteva mojih navodil ali počne ravno obratno, kot sem mu svetovala, tega ne komentiram. Zdravnica sem, ne policistka," razloži svoje poslanstvo Suzana Gradišnik, dr. med, specialistka revmatologinja, z oddelka za revmatologijo Klinike za interno medicino UKC Maribor. Bolniki so jo izbrali za najboljšo štajersko specialistko sekundarne stopnje leta 2020.
Veščina komunikacije pride z leti
Naziv jo je presenetil, pove v pogovoru, ker se ne trudi biti všečna. "Raje sem stroga in precej zahtevam od bolnikov, vedno pa poskušam biti korektna in se pogovoriti z njimi na tak način, da me razumejo," pove Gradišnikova. Jasna komunikacija z bolniki se ji zdi zelo pomembna: "Če bolniku njegovo stanje dobro razložiš, je bolj verjetno, da bo pri zdravljenju sodeloval. Bolnikom povem, kaj je za njih dobro, kaj jim škodi, kako naj ravnajo. Razložim jim tudi, če obstaja več načinov zdravljenja, da se lahko sami odločijo, katero možnost bodo izbrali. Kajti v medicini sta pogosto vsaj dve poti. Kadar se ne morejo takoj odločiti, jim dam še malo časa za razmislek, če imajo pomisleke, se o njih pogovorimo."
Priznava, da je veščino komunikacije izmojstrila z leti, čeprav se vsak zdravnik z nekaterimi bolniki razume bolje kot z drugimi. "Komunikacije se deloma naučiš, deloma pa ti je ta sposobnost dana. Če z bolnikom ne najdeva skupnega jezika, mu raje svetujem drugega zdravnika, s katerim se bo bolje razumel." Tega jim ne zameri, že davno jo je tudi nehalo jeziti, če je kak bolnik ne uboga: "Moje delo je, da pomagam bolniku, ki to želi - da mu svetujem, mu dam zdravila, da mu odgovorim na vprašanja. Če ne želi, mu ne morem pomagati." Zdravniki vidijo, ali jim bolniki govorijo resnico, pojasnjuje, in če lažejo, v resnici lažejo sami sebi. "Človeku lahko pomagaš le toliko, kolikor sam hoče. Za to spoznanje potrebuješ nekaj let, ampak ko ga osvojiš, je bolje zate in za bolnika. Če bi se zaradi tega vznemirjala, tudi za pacienta ne bi naredila nič dobrega," o svojem odnosu do bolnikov doda Suzana Gradišnik.
Najraje dela z bolniki
Od malega je vedela, da si želi postati zdravnica, nikoli ni razmišljala o drugem poklicu, pravi internistka s subspecializacijo iz revmatologije. "Po študiju medicine v Ljubljani sem opravila pripravništvo v UKC Maribor in nato začela s sekundarijem. V okviru tega sem po več mesecev preživela na različnih oddelkih, na revmatologiji mi je bilo všeč in tudi vprašali so me, ali bi ostala." O akademski karieri ni nikoli razmišljala, pravi, ker bi ji vzela preveč časa, ki ga raje namenja družini. Ni pa ji težko izvesti kakega predavanja, seminarja za študente, prevzeti mentorstva na oddelku, kjer so vedno tudi specializanti in študenti. V službi ne mara administrativnih opravil. Najraje dela z bolniki, dva dni tedensko v ambulanti, tri dni na oddelku. Letos se je vse spremenilo: "Revmatologije na našem oddelku med hospitaliziranimi bolniki trenutno praktično ni, na oddelku smo prevzeli splošno internistiko, pulmologijo in infekcijske bolezni, ki niso covid. Veliko zdravnikov in medicinskih sester je bilo premeščenih v covid enote, preostali obravnavamo bolnike z najhujšimi poslabšanji drugih bolezni. Tiste revmatološke bolnike, ki smo jih prej obravnavali ambulantno, večinoma pokličemo po telefonu, preverimo njihovo stanje in jim damo nadaljnja navodila do takrat, ko bodo lahko spet prišli k nam. Vendarle imamo rezerviranih tudi nekaj ambulantnih terminov za nujna stanja. Na oddelku se zdravijo večinoma starejši bolniki, nekateri so zdaj popolnoma nemočni. Zdravniki in drugo osebje smo trenutno tudi njihova edina vez s svojci."
